recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

5. 5. 2011  Tesseract - One  (Century Media, 2011)
Prva letošnja doza djenta....

Tesseract je verjetno mnogim neznano ime. No, koliko bendov pa začnemo spremljati s prvencem? Vendar je pri Tesseract zgodba malce drugačna. Že s prvim demom so opozorili nase, poslušalci so rekli, da gre za dobre posnemovalce Meshuggah s svojim pristopom. Med drugim jih je pohvalil tudi kitarist Meshuggah Fredrik Thordendal, da naj bomo pozorni na ta bend. In smo tudi bili. Tesseract so lansko leto, preden so podpisali pogodbo s Century Media za album, bili najbolj uveljavljen nepodpisan bend. Lansko leto se je le zgodil za njih pravi bum. Izšel je promocijski EP Concealing Fate, ki je pravzaprav povzemal polovico tega albuma. Opravili so celo ameriško turnejo, v sklopu tega albuma pa teče že druga, kar je neverjetno za tako svež evropski bend, da se gre predstavljat čez Lužo.

Tesseract pristopajo podobno kot njihovi ameriški bratje Periphery, le da so Tesseract še bolj »pussy«, kar se tiče samega vokala, vendar pa toliko bolj poudarjajo ambientalne predele, ki so narejeni s ''clean'' kitarami. Glavna dilema pri One se pojavi, da kaj novega po lanskem EP-ju ni slišati. Ponudi se nekaj udarnosti, ki dominira z nežnim vokalom, kar je sicer dober recept za privabljanje ženskega občinstva, saj so namreč kaki Meshuggah tako surovi, da ženske prav odganjajo. Pri Tesseract pa vokal v stilu Linkin Park deluje idealno za nežnejšo populacijo, kljub temu da bi si večkrat želeli slišati surov vokal, tako kot to postrežejo Periphery. Za najbolj izstopajoč del albuma bi podal kar Concealing Fate, ki je sestavljen iz šestih skladb in deluje kot nekakšen konceptualen del albuma, kjer se kakšen riff, predel v kakšni skladbi celo ponovi, kar pripelje do zanimivega sovpadanja s prejšnjimi riffi.

Preostali komadi Lascent, Nascent, Sunrise, April in Eden imajo svoje svetle točke, vendar ne izstopajo tako kot Concealing Fate. Izjema je 9-minutni Eden, ki kot vsi postreže z udarnostjo, kompleksnostjo itd., vendar v njemu dominira odlična atmosfera. Zaključna atmosfera je tako fenomenalna, da bi pevcu najraje zalepil trak čez usta in se prepustil glasbi, ki želi tvoriti večdimenzijske aspekte, kot da bi želel povezovati dva svetova. Tesseract se je eksperiment posrečil. Album je na čase res zasanjan, a izredno kompleksen in tehničen, sicer ne z nekim soliranjem v nedogled, temveč manipulacijo ritma, zanimivimi poliritmi. Bobnar je v stilu Tomasa Haakeja (Meshuggah) pristno zmešan, a očitno zelo izobražen. Primerno temu so kitare in bas zelo nizko uglašeni, kar je značilno za mnoge moderne bende.

Fredrik Thordendal je imel prav. Na ta bend bomo vsekakor še pozorni. Konec koncev ne gre še za en deathcore bend, temveč se s Tesseract, Periphery, Animals as Leaders, Textures itd. razvija nekaj svežega, kljub temu da gre za preverjeno delo. In vsega so krivi že stokrat omenjeni Meshuggah.

Avtor:
twitter facebook