recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

22. 7. 2014  Mastodon - Once More 'Round the Sun  (Reprise Records, 2014)
Pri Profanity ekipi ni nikogar z imenom Filip

Kot pri recenziji albuma The Hunter ne bom pretirano predstavljal Mastodon, ker se mi tudi tokrat ne da prikazovati vrhunskih sposobnosti kopiranja z Wikipedije, bom pa spizdil citat iz prej omenjene recenzije:

“Kurca jim daljša podatek, da imajo vsi njihovi albumi svoj unikaten mastodonovski prizvok, čeprav se med sabo mamutsko (HAHA, A ŠTEKAŠ?) razlikujejo. Kot bi bili albumi bratje, ki bi jih takoj ob rojstvu nedolžno odtrgali iz rok jokajoče matere in jih razdelili v različne družine (Frogi iz Nature/Paranoid zine bi temu rekel socialni eksperiment): eden bi odraščal pri materi samohranilki iz Brezovice pri Borovnici, ki bi se ukvarjala z drvarstvom like my dear mama, drugi bi živel pri fašistični družini v Novi Zelandiji, tretji bi živel med starimi Rimljani, četrti bi bil sodelavec od Dr. Zoidberga in peti bi bil moj cimer. Vsi skupaj bi bili različni, a ko bi jih dali skupaj, bi opazili prikupno število skupnih lastnosti.”
- Brad Pitt

Prav tako paradirajo še z nedoločljivostjo svoje zvrsti (oz. progressive post-metal po domače). Je nekaj, ampak hkrati ni. Schrödingerjeva zvrst na nek izmaličen način, če nimate pojma o fiziki. Ampak v redu, če v svojem prostem času berete Profanity, potem vam je karkoli povezano z znanostjo dlje kot David Icke od možganov.

So kreativne mucice, ki vedno iščejo nekaj novega in so nas usekali z albumi, ki so bili tako težki, da so v Walmartu dobili svoj fat scooter ali tako psihedelični, da se je dalo njihove komade materializirati in jih pofafati skozi Satanovo pizdo, kar vodi do neskončne zadetosti, kjer sta prostor in čas sosedova kamela, ki je sicer nima, ampak obstaja, ker se nahaja v naših umih. Pa itak moraš biti rahlo fukjen, da ustvariš komad, ki je totalen šus in zraven na bobnih niti enkrat ne uporabiš blasta.

Je pa konstantno iskanje nečesa novega tudi dvostranski dildo. Prej kot slej po pomoti pofukaš samega sebe, če ne paziš. Kdaj je bolje ostati pri good ol' vtikanju tiča v vagino v misionarcu, default poza, kot pa da je moški oblečen v klarinet, ki ima fobijo pred povedkovi prilastki, ženska pa v mistično bilingualno češnjo z dvoumnim poznavanjem zgodovine produktov, ki jih lahko kupiš v Ikei in se pri tem fukata v položaju “ruska himna in steklarjev stric” na kupu bipolarne koruze. Ne splača se, verjemite. Sem pri tem končal jaz noseč in ne ženska s katero sem varal svojo partnerico.

To vam kapne že na začetku poslušanja albuma. Sicer nas prvi zahaklja Tread Lightly, ki nas po intru poboža z nevarno catchy riffom, zamletim vokalom in drugimi stvarmi, ki se mi jih ne da opisovat, ampak so kul. Ni nek presežek, ampak za poslušat je. Ampak po tem komadu. Po tem …

Samo pomislim na to in že slišim jok otrok. Dobim travmatične flashbacke iz vojne v Vietnamu. Sredi jasnega neba prično udarjati strele. Žabe začnejo deževati. Na vratih se pojavijo Jehove priče. V ozadju se prične predvajati glam rock.

Po tem nas pričaka druga pesnitev ob katerem smo pri začetku še optimistični. Ne zavedamo se še grozot, ki nas čakajo. Ampak Dailor, bobnar, ki je sicer dober vokalist, začne peti. Ni tako grozno, ampak čez čas, začne komad zveneti kot nekaj, kar bi slišal na Radiu Ptuj. Raje poslušam ptujski naglas govorca, kot pa to.

THIIIIS TIIIIME, THIIIS TIIIME, THINGS WILL WORK OUT JUST FIIIIIIINEEEEE!

Ne. Ne bojo se.

Dobro, je lepo videti, da z vsakim albumom iščejo novo publiko, ampak ne zdaj tega nižati na najnižji skupni imenovalec. Ajde, ni ravno sedaj nekaj na ravni dueta med Britney Spears in Fredyjem Milerjem, je pa Once More 'Round the Sun najbolj prekomerne impresivnosti deprivirana stvar, kar so jih Mastodon do sedaj ven fuknili.

So kot nek star prijatelj, ki ga je vedno jebala depresija, ker se je njegova pička pofukala z zebro in ker so mu starši umrli zaradi nesreče pri uporabi kvasa. Nek star prijatelj, ki zaradi depresije ni ravno imel veliko prijateljev, a je nekaterim pokazal svojo zanimivo osebnost, a potem je odkril antidepresive, xbox in droge, kar ga je spravilo v boljšo voljo, povečalo njegovo socialnost, a mu rahlo zabilo osebnost.

Še kar so zmožni agresije, jeze, zblojenosti, depresije, ampak ti vzdušni deli takoj minejo in udarijo z riffi, ki močno spominjajo na njihove prejšnje plate. Skratka, cel album zveni kot nek soliden filler. Dobro, ampak zmožni so veliko več.

Sicer o sami glasbi ni tukaj povedano kaj veliko (oz. nič), ampak jebatga, saj imate svoja ušesa :>

twitter facebook