recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

16. 7. 2014  Origin - Omnipresent  (Agonia Records, 2014)
Nič novega pod soncem uničenja.

Origin. Ko človek prebere ta samostalnik, se spomni štirih manijakov na kupu, ki so zadnjih nekaj let v Sloveniji pustošili vse pred seboj, ko so promovirali plati Antithesis in Entity. Origin – kjer se človek zgubi v kaotičnosti riffov, krikov, kruljenja in bobnov, ki ves čas rušijo zakone fizike. Origin – ki po več kot desetletju premikanja meja ekstremnega metala daleč naprej, pridejo do točke, kjer se pravzaprav vrnejo na začetek.

Z lahkoto in z veseljem lahko trdim, da je prvenec za založbo Nuclear Blast z imenom Entity, bil – vsaj meni! – ena njihovih najbolj dosegljivih, poslušljivih in super zvenečih plošč. Nikoli ne bom zanikal vpliva in moči plat Echoes Of Decimation, Informitas Infinitas Inhumanitas ter Antithesis, ampak dinamika komadov, malce bolj poslušljive pesmi in nasploh groove, ki ga je imela plošča, ki je ponudila komade a la Saligia, so našli mesto v mojem death metalskem srčku.

Ko sem si zarolal Omnipresent, prvo plato, ki vokalno uradno prvič v Origin diskografiji ponuja že precej let aktivnega veterana ameriške death metal scene, Jasona Keyserja (dejansko je človek že par let v bendu, z njimi nastopa v živo in je še večji manijak kot oni sami, a šele zdaj je dobil možnost posneti plato z njimi), sem bil navdušen. Ne izstopa toliko od Entity, vsaj kar se jasnosti tiče, kar se nalezljivih riffov tiče in kar se ''originosti'' (beri: hitrih bobnov, spaztičnih solažic in vokaliziranja vsevprek) tiče, a po drugi strani, mi izpade kot izbor vsega, kar so že ponudili zadnjih nekaj let.

Otvoritveni komad spominja na začetek Antithesis, tretji komad (Permanence) spominja na drugi komad na Entity, vmes se spet najde flirtanje z d-beatom in enostavno nalezljivim crust-grindom (Redistribution Of Filth), ki se ga spomnimo tudi iz prejšnje plate, še tiste ultra hitre solašce se mi zdijo kot pobrane iz pesmi Aftermath iz albuma Antithesis, kaos vokalov v določenih delih pa spominja na omenjeni kultni plati zgodnjega obdobja, bolj kot gremo proti koncu, bolj doživljam občutek deja-vuja.

Nič novega pod uničevalnim soncem.

A to ni nujno slabo. Na koncu koncev Origin v vseh hitrostih še vedno znajo napisati pesem, čeprav to v slučajih celotne playliste tega albuma ne drži povsod. A drži velikokrat, tako da človek lahko preživi občasni kaos. Ki je na koncu koncev bil tisto, kar jih je na začetku dvignilo na prestol. Treba jim je tudi reči wow!, ko slišite, kako dobro usklajujejo kar tri vokale in tudi sam bobnar Longstreth še vedno ve najti tisoč in en blastbeat ali pa prehod, ki ga je potegnil od bog-ve-kje.

OK, zlahka bi preživel brez tistega Joe Satriani intra, ki ga predstavlja Continuum, a če le-tega vzamem kot vstop v svet komada Unattainable Zero, to zlahka spregledam. Je pa omenjeni Unattainable komad ena najbolj izstopajočih točk albuma, mogoče pa celo diskografije in to še posebej v drugem delu komada.

Me pa moti, da je bas Mikea Floresa nasploh na tej plati mnogo bolj v ozadju, razen v res redkih trenutkih.

Plata ni premik naprej, niti premik nazaj, je pač Origin kot tak. Če ste fan benda, boste tudi tole plato z velikim veseljem dali na polico ob ostale. Če pa jo boste ogromnokrat rolali v predvajalniku, pa je drugo vprašanje.

twitter facebook