recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

29. 1. 2014  Broken Hope - Omen Of Disease  (Century Media, 2013)
The vocals ... oh, the vocals.

Ameriški death metalci Broken Hope so vedno nekako ostali v senci ''velikih'' death metal bendov a la Deicide, Morbid Angel, Obituary, Death, Cannibal Corpse ipd., a niso niti prvi niti zadnji, ki sem ji je kaj takega zgodilo. Zato so pa s svojo besedilno izraznostjo, nalezljivimi riffi, bolanimi vokali (ne bolnimi, ampak res – bolanimi!) in ne nazadnje kontinuiteto (kljub dejstvu, da se je ekstremni metal v devetdesetih umikal (ali pa napadal) bolj v sfere black metala, so Broken Hope vztrajno ustvarjali albume – zadnjega leta 1999!) ostali ime, ki se ga je v undergroundu vedno izgovarjalo z določeno mero spoštovanja.

Leto 2013 predstavlja izid albuma Omen Of Disease, njihovega prvega po 14 letih, ki so minila od ukinitve zasedbe. Comeback album? Vsekakor. V pravem času? Verjetno tudi, če v ozir vzamete dejstvo, da je slamming death metal (čeprav Broken Hope nikoli niso spadali v ta milje per se, so pa predvsem njihovi mogočni riffi tisti, ki jih vedno postavljajo ob bok Internal Bleeding ipd.) danes mnogo bolj sprejet in spoštovan tudi izven meja metropolitantskega New Yorka, kjer so ga v devetdesetih ustoličili Internal Bleeding, Pyrexia, Suffocation, Mortal Decay ipd., danes pa njegove tipične izrazne značilnosti izrablja menda večina modernih death metal bendov (od Aborted do Waking The Cadaver).

Album je v vsakem slučaju tu, Broken Hope pa so tudi več kot aktivni tudi na odrih. Po krajši evropski turneji so se odpravili po ZDA skupaj z Deicide, zdaj se trenutno mudijo po Evropi z Immolation – tako je! Ustavili se bodo tudi pri nas, in sicer 16. 2. 2014 na Metelkovi) –, poleti pa se spet vračajo na festivalske nastope (med drugim so že potrdili nastop na letošnjem Brutal Assaultu).

Omen Of Disease predstavlja novo poglavje benda tudi zaradi postave – poleg edinega originalnega člana, kitarista in liricista Jeremyja Wagnerja so tu še vokalist Damian Leski (ki je nasledil originalnega pevca Joa Ptaceka, ki je leta 2001 storil samomor; Leski se je pred tem recimo izkazal v Gorgasm), basist Shaun Glass (ki je poleg Wagnerja še edini iz starejšega obdobja, a je takrat deloval le med letoma 1995 in 1998), kitarist Chuck Wepfer (nekoč v Dirge Within) in bobnar Mike Miczek.

Nova postava, nova energija, že tako močna želja po vrnitvi na oder in čuda modernega zvoka (ne v smislu editiranja, to me ne zanima, ampak bolj dejstva, da ima tale plata stokrat boljši zvok kot katerikoli prejšnji album) se kažeta v vsaki minuti albuma. Pa ne na tako agresivno eksploziven način kot se pri Pyrexii in albumu Feast Of Iniquity, ampak bolj v dejstvu, da album deluje živo, dinamično in se povsod čuti, da je vsak detajl zelo dobro premišljen z zavedanjem, da comeback album mora biti več kot zgolj izdelek, s katerim končaš praznino, ki je zazevala med prvo in drugo inkarnacijo benda.

To pa žal ne pomeni, da je album utelešenje death metal perfekcije. Medtem ko ponudi izrazito zanimivo bolna besedila (Wagner se je kot liricist vedno izkazal (še pomnite hit He Was Raped?), ker se je kot tekstopisec kalil tudi na področju pisanja romanov in kratkih zgodb ter v glasbenem časopisju), nalezljive in težke riffe, ki se gibljejo med Vader, Broken Hope, Obituary in še čim, in seveda ritme, ki so bombastično efektivni (z izjemo tistega trademark Broken Hope blast beata, ki je že v devetdesetih žal zvenel leseno), je izrazito brutalen vokal tisti, ki daje kompliment morbidno osnovanim zgodbam, a jih hkrati zabija.

Leski žal svoje drugače zelo brutalno vokalno izražanje (ki paše v Gorgasm kot ata na mamo in katerega boste fani zasedb a la ameriški Disgorge, Fleshgrind oz. Brodequinn več kot dovolj veseli) reducira na paleto ponavljajočih se vokalnih regurgitacij, ki povprečnemu poslušalcu zvenijo kot ''ijoooo, briii briii, jaiiii, jooooo, uuuu, aaaa, rrrrrrrrr''. Kar na glasbo, ki ne gradi na hitrosti bobnov in nerazpoznavnostni žagariji downtunanih kitar, vpliva grozno. Kitara recimo zadane bistvo besedila, vse super podkrepi boben ali bolana solaža, potem pa pride čez tisto grmenje od vokala. Zamislite si Obituary del s kakšnim zgodnjim Dismember pridihom in Disgorge vokal. Ouch!

In to je pravzaprav edina stvar, ki resnično zmoti. Medtem ko človek ne pričakuje, da bodo Broken Hope v letu 2013 kar naenkrat zveneli kot Nile ali Dying Fetus ali Suffocation in je zadovoljen z nadaljevanjem zvokovne podobe, ki so jo gradili v devetdesetih (in tega ne mislim kot neko patronizirajočo tolažbo), bi pa vsaj vokali bili bolj primerni – kruljenje Leskija je samo po sebi super, ko bi pa bilo kombinirano z dikcijo Franka Mullena (Suffocation) ali Rossa Dolana (Immolation), pa bi tole bila zmaga in pol.

Posebna verzija CD-ja pa vsebuje še res dober DVD z dokumentarcem, ki ga morate videti. Aja – naslovnica je super in odlično prikazuje reanimacijo in nadaljevanje zgodnjega opusa benda.

16. 2. 2014 – z Immolation na Metelkovi!

twitter facebook