Po izkustvu Sarke prvenca Vorunah (2009) moja pričakovanja glede njegovega naslednika niso bila kdove kako visoka. Šlo je namreč za neko srednje do koliko-toliko zanimivo black'n'roll zadevo, ki sta jo vodila Sarke (drugače glej prav tako precej groovy black metal band Khold) za instrumenti ter Nocturno Culto (Darkthrone) na vokalih in ki je zvenela precej zanimivo, obenem pa ni predstavljala ničesar takšnega, ob čemur si ne bi namesto izdelka pred nami želeli novega Khold in Darkthrone albuma. No, takšna so bila moja kritiška občutja do tega dve leti starega albuma ... Toda pod težo, ki jo je pustil drugi Sarke izdelek, se sprašujem, če se v svoji sodbi nisem mogoče motil ... ali celo prenaglil. Hočete resnico? Da. Verjetno sem se res. Vsaj zmotil, če ne še prenaglil poleg.

Najprej razjasnimo eno: Oldarhian je album, ki rabi nekaj časa, da se usede v poslušalčevo uho, zavest, podzavest. Sprva mogoče zveni preprosto in v mnogoterih prijemih ter postopkih zgrešeno, toda ni. Je izjemno prefinjena kompozicija tiste vrste, ki jih black metal le poredko vidi: gre za album, ki je več kot le serija slik (torej: fotografski album) in ki obenem nima nekega vseobsegajočega koncepta, ki bi ga na silo in vse prevečkrat retrospektivno osmislil (kot to počne vedno več bendov; bendov, ki očitno mislijo, da bo konceptualni album rešil kdove kak problem že). Oldarhian ponuja deset skladb in upam si trditi, da je prav vsaka zase zaključena celota, ki je hkrati neločljiva in ločljiva od celote albuma in kjer vsak komad nosi nek specifični občutek, pristop. Od rock'n'rollskega Flay the Wolf, do black metalske balade (!) Captured, od epskega Passage to Oldarhian, pa do skoraj punkovsko brezkompromisnega Paradigm Lost (ob uporabi klaviatur v tem komadu bi si kakšni Children of Bodom verjetno po Ojdipovsko iztaknili oči in prebodli ušesa) album ponuja izjemno kvalitetno, sorazmerno raznoliko in do rock'n'rolla ter zgodnjega metala iskreno glasbeno izkušnjo, ki pa – kakor bom pokazal v nadaljevanju – nikakor ni sama sebi namen.

Riffi, ki se sprva zdijo kot ponesrečeni poizkusi black'n'roll riffanja, se po nekaj poslušanjih (ali sprehodih po gozdu) izkažejo za izjemno močne nosilce komadov (ter idej), in sicer v tistem surovem Celtic Frost smislu (ideji) riffa (ali – če gremo še dlje – Deep Purple riffa). Bobni, ki sledijo tem kitaram, so minimalistični, realni. Nobenega 'to-tudi-znam-odigrati' 'preseravanja' in nobenih blast beatov. Čez te in takšne strukture ter pristope nato padejo surovi, grleni, jezni in neposredni 'fuck off' vokali Nocturna Culta. Tudi pri le-teh – tako kot pri riffih – se sprva zdi, da je šlo ali v procesu pisanja ali snemanja albuma nekaj hudo narobe. Nato sčasoma preblisk: povprečni poslušalec black metala je svoje uho natreniral in fokusiral v tako obskurne, distorzirane ter 'all-over-the-place' kričoče zvočne dražljaje, da obstaja velika možnost, da bo zamudil in izpustil pravo staro black metalsko surovost, pa če mu le-ta pade na glavo. Oldarhian je primer takšnega albuma. O tem govori pravzaprav že naslovnica, ki je čudovit primer še kako zgovornega minimalizma. Podobo črnega trnja, ki se prebija iz snega (oziroma če bolj arhetipsko: črne linije, ki silijo iz bele podlage), je moč razumeti kot izjavo o black metalu samem, o tem, kaj se je porazgubilo s prevodom prevoda prevoda v pretirano skrivanje za efekti, zvočnim kaosom ter iz riti potegnjenih originalnih posnetkov ter nenazadnje o tem, da ves ta black'n'roll ni le stvar postmoderne zajebancije, rezultat iskanja nove tržne niše, odziv umetnika na uporabnikove vedno večje zahteve po hitrem (a praznem) fiksu, temveč da nas – ravno nasprotno – lahko nauči o black metalu samem več, kot katerakoli zgoraj parodirana samonamenskost. Bolečina, samota, misantropija in jebite se vsi! To je to. Nobenih okultnih shematik, nobene filozofije.

Priporočam poslušanje med sprehodi po gozdu ali ob intenzivnem solo-alkoholiziranju. Ali najraje kar obojem.