recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

26. 8. 2012  The Smashing Pumpkins - Oceania  (EMI Records, 2012)
Album Oceania ni vrhunec kariere, vendar zagotovo ni najslabši izdelek od Smashing Pumpkins, je nekje vmes med dobrim, slabim in pa verjetno boljšim od predhodnika (Teargarden by Kaleidyscope).

Smashing Pumpkins ter njihov karizmatičen pevec Billy Corgan se vračajo nazaj na sceno, še preden smo jih lahko dodobra začeli pogrešati. Čeprav je pa res, da boste/bomo verjetno malce pogrešali tisto zasedbo, ki nam je prepevala Tonight, Tonight, Try Try Try, 1979, … in se bo morda težko spraviti k poslušanju novega albuma. Ali je Billy Corgan s povsem novo zasedbo Smashing Pumpkins dosegel, kar je hotel in ponovno prepričal oboževalce, da je še vse po starem, si pa preberite v nadaljevanju.

Oceania je na prvi vtis povprečen Smashing Pumpkins izdelek, kajti celoten album naredi vokal in dejstvo je, da brez Billya, Smashing Pumpkins ne bi bili tisto, kar od njih pričakujemo (težko bi si predstavljali Eddie Veddra na vokalu).

Za uvod v sam ocean nam Smashing Pumpkins postrežejo s skladbo Quasar, kjer dobimo prve dvome v album, saj kitare močno spominjajo na prva dela Sonic Youth in ob vsem skupaj se nam porodi precej podvprašanj in dvomov. Vprašanje in dvom je v tem primeru ena stvar, kajti takoj se vpraša ali je Quasar preveč vsiljiv ali dober?! Dobra stran skladbe je vokal Billya, ki je še vedno v dobri formi in je še vedno sposoben peti in hkrati tudi napisati dobro skladbo, ne glede na leto starosti.

Lahko rečem, da se celoten album precej nagiba k prejšnjim izdajam Smashing Pumpkins in mogoče to ni ravno recept za uspeh, kot so ga bili fantje že vajeni, je pa dodobra poslušljivo. Tisti klasični pridih zagotovo dobimo pri skladbah Thru the Eyes of Ruby in Violent Way, pri katerih melanholično depresivna balada ponovno obudi stare čase kaset,''walkmanov'' ter prvih ''discmanov''.

Kar slišite na albumu Oceania, je praktično Corganova želja po ustvarjanju in podoživljanju njegovih sanj iz preteklosti. Predvsem zaradi tega, ker se od celote večkrat slišijo tudi vplivi folk rocka (George Harrison solo projekt), želje po preteklosti in pa nepozabljeni žalosti v besedilih.

Album Oceania ni vrhunec kariere, vendar zagotovo ni najslabši izdelek od Smashing Pumpkins, je nekje vmes med dobrim, slabim in pa verjetno boljšim od predhodnika (Teargarden by Kaleidyscope).

Avtor:
twitter facebook