recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

3. 11. 2020  Paradise Lost - Obsidian  (Nuclear Blast, 2020)
»Poslušanje plošče je zgolj potrdilo moje stališče, da Paradise Lost še vedno imajo vse kompetence za izdajo odlične plošče, vendar žal svojega znanja ne znajo več uporabiti tako, da bi bi to dosegli. Res škoda.«

Od svetega trikotnika yorkshirskih velikanov (Anathema, My Dying Bride ter Paradise Lost) me je ravno prvih šest plošč slednjih najbolj zaznamovalo. Paradise Lost so mi dajali tisto največ, največje in najbolj popolno čustveno in čutno doživljanje glasbe, kakršnega mi je metal lahko ponudil. Vendar, to je bilo nekoč in davno tega. Vmes je skupina izdala vrsto bolj ali manj diplomatsko rečeno specifičnih (če ne kar čudnih) plošč, v glasbi katerih nisem našel ne sebe, ne znanega 'duha' skupine. Dolgo sem pričakoval tolikokrat napovedani povratek preroka (beri: vrnitev skupine k igranju glasbe, kakršno so igrani na ploščah Icon in Draconian Times). Naposled sem izgubil upanje in prenehal verjeti. Navkljub 'izgubljeni veri' še vedno znova, v imenu prejšnje slave, prisluhnem njihovim novim izdajam. Brez visokih pričakovanj, vendar še vedno v primerjavi s tistim, kar so zmogli izmojstriti nekoč. Obsidian je njihova 16. plošča, na kateri se nahaja devet pesmi (in dve bonus skladbi). Na plošči najdemo nekaj eksperimentiranja (tudi z death-doomom), nekaj zanimivih in obetajočih pesmi ter žal tudi nekaj takih, katerih neobstoj bi ne pomenil nikakršne izgube.

Kot prvo zanimivo pesem izpostavljam najprej Fall From Grace. O slednji je dovolj povedati že to, da v njej Paradise Lost 'postavijo stvari na svoje mesto', saj nam le-ta že kar ob začetku v ušesa zadre klasično 'Paradise Lost-ovsko' kombinacijo nekoliko razvlečenega igranja lead kitare in počasnega bobnanja. Kitarske solaže odpeljejo um in ušesa na blaženo potovanje do same presvete hvalnice Embers Fire. Ritem pesmi je počasen. Nickovo petje s čistim vokalom je, sploh pri petju refrenov, žalobno (včasih je uspel v petju, žal ne tudi tokrat, dodati še grenkobo jeze), medtem ko njegovo petje z growlom ostaja nekoliko topo oz. otopelo. Čeravno pesem ne daje takih slušno čustvenih užitkov, kakor so to dajale pesmi iz meni ljube začetne ere njihovega ustvarjanja, zveni obetavno kakovostno. Pri Forsaken gre za standardni gothic metal, kakršnega so Paradise Lost utemeljili. Pesem se začne nekoliko počasneje, vendar hitro pridobi na tempu in bi jo po ritmu uvrstil na ploščo One Second. Glavna prvina pesmi je igranje kitar, teško in razločno. Bobnanje tokrat ne igra zgolj vloge dopolnila kitaram, marveč jim (in glasbi kot celoti) doda kompeksnost. Glasbo solidno dopolnjuje globoko zveneče in nejokajoče Nickovo petje. Gre za najboljšo pesem na plošči, ki se zelo približa svaritvam stare slave skupine. Zanimivo je spremljati, kako se farmacevtsko natančno proti koncu pesmi po mililitrih znižuje njen tempo. »What we don't know will set us free...«. Serenity predstavlja skupinin presenetljiv in zanimiv eksperimentalni korak stran od vhojenih poti, v vode agresivneje zvenečega metala. Ponekod hrapavo in strašljiveje zveneči Nickov vokal prehaja že skoraj na ozemlje black-metalskega petja in ne zveni slabo. Pesem sicer še vedno ostaja v vodah gothic metala, vendar v vrtincih agresije.

V skupino napol sprejemljivih pesmi uvrščam par The Devil Embraced ter Darker Thoughts. Prva je sestavljena iz dveh tipov gradnikov: prvega, nekoliko 'shiranega oz. brez sape in krvi', katerega zaznamuje predvsem Nickovo nekoliko šepetajoče petje, ki ga v zvok joka preoblikuje nedistorzirano igranje kitar, ter drugega, energičnejšega, katerega značilnosti so: jedko igranje kitar, dobre kitarske solaže, močnejše bobnanje ter petje z growlom. Ti deli pesmi zvenijo veliko bolje od prvonavedenih, saj, poleg energije ustvarijo tudi malenkost death-doom gotske atmosfere. Paradise Lost v pesmi prikažejo vse elemente svoje glasbeno bravuroznost, vendar so ti povezani na način, ki skoraj prepiča, vendar ne povsem. Tudi Darker Thoughts postreže z vsemi odlikami, ki so nekdaj krasile glasbeno ustvarjanje skupine. Petje s čistim vokalom zveni doživeto, Nickovo počasno, ne jezno in trpeče (kot je to počel npr. na plošči Shades of God), growlanje je razumljivo in prepričljivo. Zvok je čist, bobni zvenijo mogočno, kitarske solaže so mogočne kot nekoč in vodijo postopek doživljanja cele pesmi. Pesem ponudi, ohoho, celo violinsko igranje. Zaradi pogostega ponavljanja refrenskih delov gre pesem kar hitro v ušesa. Vse navedeno bi moralo po vseh pravilih zagotavljati, da mi bo pesem zvenela perfektno, vendar žal temu ni tako. Čeravno skupina pokaže, da še vedno zna zaigrati glasbo tako kvalitetno kot nekoč, ji žal tudi tokrat zmanjka tiste iskre navdiha, da bi pesem skomponirala tako, da bi ponovno tresle gore s svojim odmevom (npr. sekvence igranja gothic metalsko zvenečih kitar so v pesmi prekratke, da bi ustvarile občutek mogočnosti).  

Zadnja pesem na plošči, Ravenghast ter bonus skladbi Hear the Night ter Defiler predstavljajo skupinin ovinek v (gotski) death-doom. Ostalo ni vredno omembe.

Po poslušanju plošče imam občutek, da Paradise Lost ostajajo nekje vmes oz. na pol poti, med tem, da ponovno posnamejo svojega imena vredno ploščo ter praznino, ki so jo začeli ustvarjati s ploščami po One Second (Symbol of Life predstavlja častno izjemo).

Je kateri od delov recenzije v vas prebudil zanimanje za ploščo?

V kolikor ste ljubitelj oz. ljubiteljica gothic metala, kakor so ga zastavili Paradise Lost, oz. vas zanima, kako je slišati njihov death-doom, vam predlagam, da plošči date možnost. Morda odkrijete kje kaj njene čarobnosti, ki je mojim ušesom ostala prikrita.

twitter facebook