recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

3. 11. 2013  Inquisition - Obscure Verses for the Multiverse  (Season Of Mist, 2013)
Obscure Verses for the Multiverse je zunaj in trga.

Ne bom delal primerjav z AC/DC, ker je to res debilno - če bend izdaja plošče, ki slogovno ne odstopajo od neke začrtane norme, to še ni dovolj za primerjavo z avstralijskimi kafanskimi heroji. Je pa dejstvo, da so ameriški Inquisition (sta? bend namreč sestavljata samo dva člana) skupina, ki je z vsakim novim izdelkom predstavljala manjše variacije na nekaj, kar je bilo vnaprej pričakovano. Melodični in odprti valovi rifaže, suh boben, nič bas kitare, na vokalu pa carski jezen škrat, ki trpi za zaprtjem. Vedno je zažgalo, ker je bend očitno sposoben pisati odlične skladbe brez prekinitev, a sem se vseeno le vprašal, kdaj bodo Inquisition dvignili prestavo. Eno pogodbico s Season of Mist kasneje, pa smo že tam - Obscure Verses for the Multiverse je zunaj in trga.

Kar takoj pade v uho je produkcija; četudi je naravna, so Inquisition očitno imeli dovolj sredstev, da so si priskrbeli malce bolj masten sound, ki odlično nadomesti rezke kitare in suhe bobne iz preteklosti. Drugo, kar prevzame poslušalca, je vzorec klasičnega Inquisition rifa: odprte strune in resnično vesoljski občutek, ko se začne epsko blastanje komada Force of the Floating Tomb. V svoji novi podobi Inquisition pošiljajo sporočilo: da, to je black metal, ampak v unikatni podobi. Studijsko gledano si je skupina privoščila tudi več raznolikosti na kitarah, saj liniji pogosto zaideta po svoje, kar plošči Obscure Verses doda še kanček melodije, a ne morem mimo vprašanja, kako bo to šlo v živo.

Kar pa me ne zmoti prav dolgo, ker na skladbi Darkness Flows Towards Unseen Horizons goblin/kitarist Dagon piči jebeno carsko solažo, v sredini pa komad razbije še z netipičnim, rahlo deathmetalskim rifom, medtem ko naslovno skladbo popestri kaka lead linija ali cvileč flažolet na kitari, na koncu pa carski govor s kupom efektov. Prav istoimenska skladba je zaradi omenjenih detajlov, predvsem pa nadmočnih rifov, gotovo že klasika.

Četudi skladbo Spiritual Plasma Evocation kar krasijo tipični Inquisition dotiki, se vseeno le začne s počasnim, hipnotskim bobnarskim udrihanjem, kar je za severnoameriški black metal duo nekaj čisto novega, ponovi pa se tema flažoletov iz predhodnega komada. Komad diha in se razvija, medtem ko Master of the Cosmological Black Cauldron predstavlja enega najhitrejših in najbolj divjih momentov v zgodovini Inquisition. Joined by Dark Matter Repelled by Dark Energy se poigrava z zvokom kitare in krulečim deathmetalskim vokalom ter se tako etablira kot unikatna skladba.

Vse poteka gladko do Inversion of Ethereal White Stars, ki kar šokira z neverjetno melodičnim uvodom in tresočo kitarsko linijo, kar pa v resnici preseneti je izjemno sinestetska narava rifa. Poslušanje skladbe namreč neverjetno spominja na bele zvezde, saj so mi kot poslušalcu padle na misel še preden sem pogledal naslov pesmi. Nekje na sredini skladbe ravno tako presenetijo zamolkli kitarski poudarki, ki kot nekakšen pridušen klavir sledijo bas bobnu; neslišano v metalu, a samo po sebi precej logično. Vsekakor smiselno, glede na to, da bend nima basista - da se ta misel nebi zadržala predolgo pa poskrbi zvezdni rif, ki se prvič po skrajnem začetku skladbe vrne šele na koncu, a udari s še večjo silo.

Album do konca razvije v tipičnem Inquisition slogu s kakim dodatnim piskom na kitari ali odkruljeno vrstico, proti koncu pa postane jasno eno samo: Inquisition so vse svoje posebnosti združili v svoj najbolj dodelan in zaokrožen izdelek; pravzaprav v prvega, ki je resnično tak. Vsi pretekli albumi skupine so bili močni, vendar šele na Obscure Verses ameriški black metal dvojec doseže pravo upodobitev ideje in zvoka, ki sta jo kot kaže vedno želela, za kar je zaslužen tudi mojster Paolo Girardi, ki je ustvaril odlično naslovnico in založba Season of Mist, ki album ponuja v številnih zanimivih formatih. Po vsakem ponovnem posluhu plošče pa se porodi le eno vprašanje: kam naprej? Le čas (in vesolje) bosta razkrila kam bosta vodila Inquisition, saj Obscure Verses for the Multiverse uspešno zajame in zaključi vse njune studijske albume in tako na nek način da končni pečat izjemno produktivni eri.

twitter facebook