recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

14. 10. 2013  Alpha & Omega - No Rest, No Peace  (Bridge 9 Records, 2013)
No Soul, No God, No Man Will Ever Know.

 

HC vrača udarec in tokrat neposredno iz ulic Los Angelesa. Tokratni bojevnik sliši na ime Alpha & Omega in je bil v preteklosti že slišan preko albuma Life Swallower leta 2008 ter EPja leta 2008, imenovanega Devil's Bed.

Skupine iz Los Angelesa, katere preigravajo HC nosijo v sebi nekakšen čar (govorim o dobrih skupinah), ker se vedno vrtijo okoli HC punka, crossover ter ''zmetaliziranega'' HCja in s tem zadevo naredijo dobrodošlo (spomnimo se na album skupine Rotting Out) in poslušljivo, mogoče tudi v eni smeri nostalgično, če gledamo recimo iz vidika modernih skupin, ki so zdaleč od tega, kar je vse skupaj nekoč bilo.

Po dobrih predhodnih izdajah je od No Rest, No Peace pričakovano le najboljše, in tako dobimo uvodno skladbo Sink. Tisti prvi zvok že nekako zapečati celoten album, ker je tisto, kar od težke skupine, kot je Alpha & Omega pričakujemo. Srednje hitri bobni, ''zmetalizirane'' kitare pomešane med kreacijami Cro-Mags, Biohazard ter novejšimi Bitter End so popolnost na sceni, kar pa za seboj vzame tudi vokale.

Agresivni pristop pevca Luisa Hernandeza nam dopove, da zadeva ne bo lahka in da se bo vrtelo v krogih dobrega HCja. Besedila pa, kot se spodobi, in sicer, No Soul, No God, No Man Will Ever Know,… This Is My Life, This Is My Pain, This Is My Choice To Live My Life This Way! – pričakuješ več?! Upam, da ne.

Težko življenje se iz jeze nekako preoblikuje v prazno lupino življenja, skozi bolečino posameznika pri No Rest, No Peace, kjer ponovno začutimo Cro-Mags, ampak možje pri omenjeni skladbi ne skrivajo svojih strasti do metal žanra, ker me določeni segmenti močno spominjajo na Crowbar. Je dobra mešanica vsega, kar si poslušalec pod žanrom HC lahko dobesedno zaželi.

Izmed boljših skladb oz. vrhunec albuma, pa definitivno spada Burning Rope, ker že v prvih trenutkih dobimo čaščenje prvih Integrity albumov, in sicer skozi thrash obarvano preigravanje težko/temnega žanra. Kot bi poslušal Those Who Fear Tomorrow z bonus skladbami. Vračanje nazaj v 90. leta in pa začetke ''metaličnega HCja'' pa dopolnjujejo besedila obupa in izolacija skozi krike Hernandeza (I Am Empty, I Am Broken, I Am Broken And I Am Alone, …).

No Rest, No Peace je dobra kombinacija žanrov, kateri so naredili zadevo popularno in poslušljivo 20 let nazaj. Je bolj poskočna kot predhodnik Life Swallower in vsebuje ključne dele tistega, kar je bilo pozabljeno skozi leta.

Je nujno zlo za tiste, ki vam kri v žilah zavrejo skupine, kot so Cro-Mags, Bitter End, Naysayer, Take Offense, Integrity, … verjemite ne bo vam žal.

twitter facebook