recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

1. 8. 2013  Exhumed - Necrocracy  (Relapse, 2013)
Preseglo vsa pričakovanja!

Ko so se Exhumed nekaj let nazaj vrnili z albumom All Guts No Glory, so dvomi, da bend, ki kao od albuma Anatomy Is Destiny in predolge pavze, ki so si jo zveli okrog leta 2006, nima ničesar nazaj ponuditi, izginili hitreje kot alkohol na kranjskem metal žuru. Matt Harvey je z novo/staro ekipo utišal dvomljivce in ponudil nekaj, kar popolnoma sodi v Exhumed opus.

No, potem pa je moral zamenjati line-up, ker sta Leon Del Muerte našel fokus v Murder Construct, Danny Walker v Intronaut, kitarist, čigar imena se ne spomnim, pa se je osredotočil na domače življenje. A Matt je kar hitro zapolnil plac z najboljšimi od najboljših – bobne je zasedel Mike Hamilton (Deeds Of Flesh, ex-Vile), bas Robert Bodybag Babcock (ex-Gravehill), kot drugi kitarist pa se je vrnil nekdanji član Exhumed, Bud Burke – postava je na festu Metaldays dokazala, da so Exhumed še kako močni in nove moči, nov zagon in vrhunsko znanje igranja death metala se odražajo v vsaki sekundi albuma Necrocracy.

Če je All Guts No Glory bil malce iskanje samega sebe po dolgem času, so Exhumed z Necrocracy res imeli jasen cilj. Tole je totalen death metal worship, ki se tematsko skozi groteskne, falirano medicinske in nasploh umsko morbidne podobe spopada s stanjem današnjega sveta (saj ste videli spot za otvoritveni single Coins Upon The Eyes, mar ne?).

Glasbeno je tole totalen Carcass's Necroticism meets kakšen dober kalifornijski thrash and sleeps with dobri stari švedski death metal. Zvočno je tole močneje in boljše kot katerikoli izdelek do zdaj, kaže pa se predvsem v odličnem razmerju med toni bas kitare (Babcock res ubija!) in seveda morbidno izpeljanim kitarskim napadom Harveya in Burkea, ki spominja na najboljše čase sodelovanja recimo Amotta in Steera ali pa danes tistih dveh bradačev iz The Black Dahlia Murder.

Tudi vokalni napad je odlično porazdeljen – kričačina Harveya je v ravno pravih količinah postavljena Babcockovemu kruljenju, oba pa sta v podajanju tekstov zelo razumljiva.

Exhumed vsekakor briljirajo na kitarskem področju, saj riffi in solaže ustvarjajo eno dinamično in smiselno celoto, komadi pa se bobnarsko ojačani gibljejo med hitrimi in počasnimi ritmi, tako da vsak komad zasveti najmočneje – glede na ostanek Exhumed opusa ali pa death metala danes. Izstopajoči singlići: Coins Upon The Eyes, Dysmorphic (po moje nr. 1 single te plate) in seveda The Rotting.

Necrocracy je zmaga v vseh pogledih, ki jo v tej branži death metala po mojem lahko presežejo le očaki Carcass. To pa bomo videli po izidu plate Surgical Steel. A v tem slučaju mislim, da imamo za leto 2013 že dva zmagovalca v področju klasičnega death metala (The Black Dahlia Murder žal izpadejo, ker Everblack ni nek presežek, a več o tem drugje).

Long live the Saw!

Aja, stvar izide 5. 8. 2013!

twitter facebook