recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

1. 2. 2015  Obake - Mutations  (RareNoise Records, 2014)
Obake se nahajajo na stičiščih obrobnih težkih muzik in elektronskega ambienta in nam zelo prepričljivo postrežejo svoj emotivni hrup.

Obake je eksperimentalni metal projekt nekoliko spregledanega italijanskega multidisciplinarnega glasbenika in producenta Eralda Bernocchija. Možakar že od zgodnjih devetdesetih let raziskuje prostranstva dub in eksperimentalne elektronske glasbe. V številnih projektih je sodeloval z britanskim grindcore odpadnikom Mickom Harrisom in basistom Billom Laswellom, pa z japonskim pionirjem noiza Masamijem Akito (Merzbow), industrial prvakom Justinom K. Broadrickom (Godflesh) in hard core jazz odštekanci ZU. Naposled je leta 2008 z ZU basistom Massimom Pupillom, bobnarjem Balazsem Pandijem in kitaristom/opernim pevcem Lorenzom Espositom Fornasarijem osnoval Obake.

Istoimenski prvenec so izdali leta 2011, svojo svežo stvaritev, drugi dolgometražec Mutations, pa so preko Bernocchijeve založbe RareNoise objavili ob koncu minulega leta. Mesto basista je po nekaj menjavah tokrat zasedel Colin Edwin, sicer gonilna sila benda Porcupine Tree. Z drugim albumom nadgrajujejo srednje tempirani, surovi in udarni doom metal, ki so ga začrtali s prvencem. V rokah muzikantov, ki izhajajo iz res raznolikih in pestrih glasbenih okolij, ustaljene doom metal organele mutirajo v nažigaško godbo, ki korespondira z jazzom in progresivnim rockom. Sproti se spogledujejo z organskim noizom in dronom, trušč mestoma presekajo s čistejšimi in nežnejšimi downtempo segmenti, senzibilnost pa iz težkih riffov pretakajo v prožne zvočne ambiente. Ploščo dodatno bogatijo raznoliki Lorenzovi vokalni aranžmaji, ki segajo od šepetajočega, napol govorečega glasu, preko grlenega, agresivnega petja do čistejšega in nežnejšega vokala. Petje s tem predvsem vnaša večjo čustveno kompleksnost v zvočno precej surov album. Obake se nahajajo na stičiščih obrobnih težkih muzik in elektronskega ambienta in nam zelo prepričljivo postrežejo svoj emotivni hrup.

twitter facebook