recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

7. 11. 2013  Entheogen - Moons Of Jupiter  (samozaložba, 2013)
FAK, JE TO DOBR!

Hotel sem v vesolje.

Napadal sem babice in jim kradel penzije. Že tako so v svojih krhkih lupinah za duše komaj preživljale svoje zadnje dneve s svojo mizerno penzijo, a jaz sem jih s krajo še bolj otežil. Navihan otrok enomestne starosti skače v cvetličarno, da bi kupil rože za mamo. A pot mu prekrižam jaz. Še preden se zave, dobi koleno v nos. Ko leži na tleh, vidi samo moj obris, kako tečem stran z njegovim denarjem. A kmalu me ne vidi več, saj mu vid zastreta solze ter kri. Mlad in nadebuden zdravstvenik (ni tipkarska) odkrije zdravilo za raka. Cel presrečen skuša to deliti s svetom, nakar se njegovo truplo znajde v neki zakotni ulici. Oropano organov. Prodal sem jih.

Potovanje v vesolje stane. A ta grozodejstva so se končala, ko sem odkril, da lahko odpotujem v vesolje na druge načine. Droge? Ma ne, to je za pičke. Obstajajo bandi, ki uspejo s skromno kombinacijo glasbil vsakega v umu poslati nekam nad našo modro kroglo upanja ter sreče. V klub teh bandov so po novem sprejeti Entheogen.

Moons of Jupiter je trip. Večinoma nas objema glasbena ekvivalenca klavstrofobičnega občutka osamljenosti v vesolju. A samoto občasno prekinejo meteorji, ki se začnejo risati v neskončni tišini. Vemo, da je samo vprašanje časa, kdaj jih dobimo v svoj estetsko žaljiv obraz.

Frnikole Jupiterčka je stilski multipraktik. Podvrženi smo slastno pocukranim post-rockerskim zblojancijam, masivnim razfukom, kjer zvočniki krvavijo, vzdušnimi prehodi na albumu, razlomljenostjo, ki spomni na same Meshuggah in podobne češnje. V vseh stilih, ki jih Entheogen pokažejo, zvenijo domače. Nekateri ljudje temu pravijo iskanje identitete. Nekateri ljudje takim ljudem pravimo, da so totalni debili in da se naj opravičijo svojim staršem, da so bili najhitrejši spermij. Yo, that shit takes talent and balls, bitch!

Občasno smo deležni tudi samplov. Ko nas meljejo masivni riffi in se v ozadju sliši nerazločen govor, nam ne preostane drugega, kot da se spomnimo na kultno najkultnejši Eve od masivcev Ufomammut. Okej, nam preostanejo druge stvari, ampak ta opcija je najbolj dobrodošla. Ko se pa čez vse to sliši še operno petje, potem pa si lahko samo rečemo 'FAK, JE TO DOBR!'

Če že moram izbrati najljubši komad (okej, mi ni treba), bi izbral Ganymede. Sicer je to, kot da morate med otroci izbrati najljubšega sina/hčerko, čeprav tega niste zmožni storiti, ker vse sovražite enako. Ganymede s svojo čudovito in filingaško repetitivnostjo najlepše ponazori odtujenost v vesolju. Magično, počasi, zasanjano, brez motečih elementov. In zraven nas plavajo delfini. Vesoljski.

Skratka, kul stvar. Odtujena, raznovrstna, slastna. Če bi že kaj spljuval, so to, na srečo redki, vokali, ki so bolj … o boh … zakaj? Ostalo pa štima, prima, klima, plima, oseka.

Entheogen, zaslužite si poljubčke za prepričljiv prvenec.

Sem v vesolju.

twitter facebook