Se spominjate scene iz filma Odiseja 2001, v kateri opice s pomočjo izvenzemeljskega monolita postanejo inteligentna bitja in s tem (kako pljuvajoče v face kreacionistov!) postavijo začetek poti razvoja človeštva? Zdaj pa poglejte naslovnico nove plošče Cattle Decapitation in seveda vam bo jasno, da kalifornijski kvartet ne samo nadaljuje svojo mizantropično tradicijo, postavljeno s prvencem To Serve Man, ampak verjetno ne pušča niti ene možnosti, da bi človeštvo kot tako sploh kadarkoli predstavljalo čudo narave, blagoslov planetu, utelešenje Dobrega ali pa dobro mišljeno darilo Kreacije.

Ko torej natančno pogledate šokantno jasno naslovnico, poglejte naslove komadov. Določeni, npr. A Living, Breathing, Defecating Piece Of Meat, The Carbon Stampede, Lifestalker, Kingdom Of Tyrants, prav kažejo, da je vse tisto, kar Človeštvo predstavlja kot vrhunec pravzaprav tako tragična in groteskna izjava sama po sebi, da Cattle Decapitation ne morejo nič drugega kot narediti še bolj nasilen, še bolj strup pljuvajoč album, ki vam bo odprl oči. Kalifornijski kvartet je kljub šokantni vrednosti naslovnic ali tem albumov To Serve Man, Humanure in Karma.Bloody.Karma ni nikoli (dobro, razen v undergroundu) dosegel takšnega efekta, saj je kljub dobro napisanim besedilom, nečloveškim vokalom in nagravžnim naslovnicam običajno stvar pešala na zvočnem področju.

A z albumom The Harvest Floor je bend najprej utrdil ritem sekcijo z nečloveško zakon bobnarjem Davidom McGrawom, kitarist Josh Elmore je končno dovolil vstop riffom, ki se spogledujejo med drugim z delom kakšnih black metalcev ali pa vsaj morilskih Macabre, medtem ko je Travis Ryan, vokalist, liricist in glavni inkvizitor razširil spekter neverjetno motečih vokalov predvsem z demoničnim kričanjem, ki zveni kot koitus zvokov, ki bi nastal med parjenjem s hudičem obsedene Linde Blair (Exorcist, prvi del) in vokalista/basista zasedbe Carcass, Jeffa Walkerja.

Monolith Of Inhumanity je vsekakor korak naprej. Glasbeno je poln zanimivosti, skritih zvočnih draguljev, ki jih izkoplje vsak inštrument. Bobnar Dave ne ponudi le hitrostnih tekmovanj v ponujanju števila udarcev na minuto, ampak se izkaže kot poznavalec široke palete ritmov, iz katere brez težav in samozavestno črpa ustrezne bobnarske vložke. Basist Derek Engemann sledi ritmom s svojim kot britev zvenečim basom in kaže vragolije, vredne kakšnega Dereka Boyerja, medtem ko ta prave norosti ustvarja prav kitarist Josh Elmore. Ta tip ima širok spekter igranja in pri njem boste našli več kot le ''dillingerjevsko'' kaotične plese prstov, pomešane z monolitnimi ''suffocationovskimi'' riffi. Veliko je tudi crusta, black metala, na trenutke se zelo spogleduje z Origin, tu pa tam v kakšnem delu pa celo zasmrdi po kakšnih Between The Buried And Me.

Skratka, vsak komad je glasbeno precej unikaten (čeprav še vedno sledi nekakšni rdeči niti, ki se prepleta skozi ves album), zanimiv in izveden s tako natančnostjo, da kar boli.

Vse to bi seveda bilo vredno ''pol deci kisle vode'', če ne bi svoj pečat dal diabolični Travis Ryan. Njegovi vokali so nekaj najbolj nečloveškega, kar ste slišali v ekstremnem metalu. Je hkrati Barney iz Napalmov, Sven iz Aborted, Jeff iz Carcass, drznem pa si reči, da je s tem albumom tudi najbližje vokalnim norostim, ki jih iz sebe zna spraviti le veliki Attila Csihar iz Mayhem.

In da ne boste mislili, da gre le za kaotično župo, v kateri se mešajo začimbe, ki ne gredo nikakor skupaj. Tole je pač ekstremni, s čilijem založeni golaž, ki kljub svoji brutalnosti ves čas pušča občutek neverjetne harmonije okusov. Ko mislite, da stvar ne more biti še bolj ekstremna, si le zarolajte Monolith Of Inhumanity. Ne bo vam žal.