recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

6. 8. 2014  BONGRIPPER - Miserable  (Great Barrier Records, 2014)
penis

“Oči, oči, naredil sem nalogo, kdaj lahko gremo?”, je neučakano zadonelo iz otroške sobe, kjer je živel gostolasi prvorojenec Aleksander.

“Ko se počešeš in obuješ. Jaz samo pomagam materi naložiti stvari.”, mu je v odgovor pripotoval očetovski glas. Tomislav je bil njegov oče, poročen s Cveto, priznano makedonsko steklarko, s katero sta si ustvarila majhno, a prijetno družinico, ki je bila kot iz reklam. Aleksander si je skrbno česal svoje masivne lase v kopalnici. Zakrivali so mu hrbet in kadarkoli je tekel, so za njim plapolali kot ogrinjalo za kakšnim superherojem. Hotel je pohiteti, saj se mu je nadvse mudilo, a je trajalo, saj las takšne gostote se ne da kar tako razčesati. Kaj, ko bi res bil superheroj, da bi lahko s svojimi nadnaravnimi močmi imel nadzor nad svojim bujnim lasiščem?

Medtem sta Tomislav in Cveta polnila avto, kot so lasje polnili Aleksandrovo glavo. Polnila sta ga z žarom, hrano in pozitivnimi čustvi, saj je bila nedelja. Nedelja, njihova družinska tradicija. Za vsako, ko je teden dočakal svojo smrt in doživel rezurekcijo v obliki ponedeljka, so šli Cepanovi na vikend, kjer so si privoščili, če je le vreme dopuščalo, piknik, druženje ob igri in sproščene pogovore znotraj bližnjega družinskega kroga.

Vreme je tokrat dopuščalo, saj je bilo na nebu toliko oblakov, kot bi imel Aleksander las, če bi bil plešast. Ampak ni bil. Imel je zelo goste lase, ki bi jih lahko porabili za reklamo za šampon.

Še preden se je avto napolnil, je na zadnjem stolu že nestrpno poskakoval odličnjak Aleksander. Imel je mnogo prijateljev, ki so ga imeli radi zaradi konstantnega pozitivnega pogleda na svet, a raje kot svoje prijatelje, je imel svojo družino.

Odpeljali so se. Aleksander je evforičen, starša pa sta se samo nasmihala njegovi navihanosti. Tudi ona sta bila nekoč taka, čeprav ju večina otroškega žaru še ni zapustila. Tudi njima se je nasmihalo ob misli na kvaliteten čas, ki ga bojo skupaj preživeli. Oni so družina, oni so enota.

Prispeli so. Z vrha hriba se je risal prečudovit razgled na hribe, ki so bili prekriti z drevesi, kot je bila Aleksandrova glava pokrita z lasmi. V celoti. Piknik se lahko prične. Tomislav pripravi žar, Cveta pripravi hrano in sicer njihovo najljubšo: lahki sojini polpeti, bučke, paprika in podobne stvari, ki jih povprečen človek daje na žar.

Aleksander si je odprl svoj naravni pomarančni sok in ga pričel piti, Tomislav pa si je odprl pivo in s tem šokiral svojo družino. A potem jim je razložil, da gre za neslano šalo, saj je kupil brezalkoholno pivo. Oh, kako so se smejali!

“Žena in otrok, počakajta me. Stopim v našo vikend hišico, ki smo si jo zaslužili s trdnim in poštenim delom in grem ven vzeti pribor, ki ga potrebujemo za balinanje”, je ponosno zadonel Tomislav. Nič hudega sluteč se odpravi in ko se vrne, se mu pred očmi razpre prizor, ki je bil njemu nadvse nepričakovan. Iz ničesar so prišli Bongripperji.

Lepota, nemastna zdrava prehrana, prijateljstvo. Oni tega ne jebejo. Fuknejo vso zelenjavo z žara in se poserjejo na njo ob krikih, da je edina zelenjava, ki je legalna, ajvar. Sedaj se gor cmarijo svinjski kotleti. Mast, Cveta leži v luži svoje lastne krvi pomešane z urinom čikaškega kvarteta in mastjo, ki teče z žara. Aleksander se skriva za drevjem in doživlja prvo travmatično izkušnjo svojega življenja, ki bo nanj imela ne samo psihološki vpliv, temveč bo tudi vplivalo na njegov izgled. Ampak še ne vemo kako. Nihče ne ve.

Tomislav gleda destrukcijo, ki nastaja pred njim. Počasna, a efektivna, ogabna. A ta destrukcija mu je bila … všeč. Nekaj se je spremenilo v njem. Žar v očeh je dobil drugo luč.

Ripperji ne jebejo lepega. Če vidijo mavrični travnik samorogov, ga zreducirajo s tanki in gor postavijo staro tovarno, ki prej kot slej postane nevidna očem, ko se skrije za meglo svojega lastnega dima. Najvažneje, ko vidijo kakšno lepo, mirno pesem, oni ponudijo svojo notno destrukcijo.

Bongripper so ogabni, počasni, masivni in na najbolj primeren način dolgočasni. Vsak komad (oz. riff, pri njih je to očitno eno in isto) je destrukcija naših nežnih in čutečih teleščk. Ravno počasnost jim daje tisti udarec, da pride zvok do izraza in da riff pokaže svojo celotno moč in ko udarni val mine, se the mighty riff ponovi.

V osnovi deluje plata kot totalno netalentirano sranje. Trije razvlečeni instrumentalni komadi, ki so kopije vsega, kar so že naredili, ampak dobro … kdo posluša doom, da bi analiziral pesmi in se divil nad strukturami in podobnim šitom? No, mogoče glasbeni recenzenti. Tu se gre za izkušnjo, hipnozo, meditacijo. Koliko časa lahko igraš eno in isto z minimalnimi spremembami v variacijah, ne da postane dolgočasno, ampak se zvok zlije v okolici in postane hrup v naši glavi?

Ob določenih trenutkih zna Miserable res izpasti grozno dolgočasen, ampak ob pravilni uporabi zna postati nepogrešljiv monolit. Ni boljšega od vzgajanja svojega otroka, ko je v zibelki in mu zraven razlagate, kako ste v vojni izgubili nogo in ko opisujete vonjave, ki ste jih vohali, ko so vam pri živem žagali še ostalo tkivo, ker je bilo vse zagnojeno in se medtem v ozadju vali masiva od mogočnih 'ripperjev.

Če iščete instrumentalno špehnjad za ozadje ali za pretirano zadete dneve, je to to. Sicer se nekateri radi pizdijo, da je Miserable preveč podoben prejšnjemu albumu Satan Worshipping Doom, ampak pičkumater, a nismo ravno tega pričakovali in nekako tudi … zahtevali?

Naj bo mast. In želimo srečno okrevanje Aleksandru, zakonskemu sinu Tomislava.

twitter facebook