recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

1. 5. 2015  Stone Sour - Meanwhile In Burbank  (samozaložba, 2015)
Dober je ... zastonj je ... kratek je.

Ameriška zasedba Stone Sour, ki je najbolj znana po dejstvu, da je njen vokalist Corey Taylor iz Slipknot, je zapolnila albumsko praznino, ki je nastala po albumu House Of Gold & Bones pt. 2 iz leta 2012 - tokrat z EP-jem, naslovljenim Meanwhile In Burbank. Naslov se nanaša na Burbank v Kaliforniji, kjer so Stone Sour v studiu posneli coverje (!) raznih zasedb. Bojda toliko, da bodo izdali še dva EP-ja. A gremo po vrsti.

Prvi EP ponuja coverje zasedb Alice In Chains, Metallica, Judas Priest, Kiss ter Black Sabbath, namen pa je bil mali LP-plošček, s katerim so možje počastili Record Store Day, praznik, s katerim v Zahodnem svetu skušajo Američani in Angleži opozarjati na pomen malih, pristnih glasbenih trgovin ter na pomen kupovanja glasbenih izdelkov kot takih.

O tem, zakaj je smiselno snemati in potem izdati EP ali kar tri EP-je coverjev, ne bom razglabljal. Res je, da imamo originale, a če nič drugega, morda bodo mlajši, predvsem feni drugih Taylorjevih glasbenih izrazov (Slipknot itd.) tako odkrili bende, ki jih v spanju recitirajo predvsem ljudje v skupini od vsaj 20 do 60.

Dejstvo je, da je stvar zastonj, tako da ne izgubite ničesar. Mislim, saj jo lahko plačate prek iTunes, a bend jo je itak ponudil v celoti prek YouTuba. Tako da lahko izgubite samo čas. A še to ne bo veliko časa, ker gre za EP, kar pomeni, da boste izgubili maksimalno 30 minut. A poslušanje tega EP-ja ni izguba časa - ker so komadi odigrani super.

Resda so komadi popolnoma različni, kar se tiče žanrov, izvajalcev in časa nastanka, ampak povezani v ta EP zvenijo kot bi vsi nastali v istem času. To bend doseže predvsem z enako zvočno podobo komadov, pri katerih so razlike zgolj v Taylorjevem performansu. Ta pri Kiss uporablja recimo efekt odmevanja, ki je tako značilen za zgodnji rock 'n' roll, pri Alice In Chains odlično skine tiste vokalne harmonije, pri Judas Priest je zapeljiv, kot je znal biti Halford v svojih zgodnjih časih (ko je uspešno kombiniral tako krike kot normalen vokal - glej oziroma poslušaj recimo Electric Eye), pri Metallici zveni ravno prav raskavo itd. Pri Kiss so kriki - wow! In tako dalje.

No, tudi ostanek benda ni slab - solaže in riffe odigra pristno, bobni so tudi na mestu (še posebej pri Metallici), bas pa v niti enem od teh komadov ne izstopa, tako da tu ni žal kaj drugega reči kot ''sliši se ga'', hehe.

Bend torej ni udaril mimo, niti se ni osramotil, kvečjemu je prav smiselno zapolnil diskografijo, kateri očitno primanjkuje novih idej in materiala, ter pokazal, da se možje znajo zabavati ter seveda ohranil integriteto originalov (ja, celo Kiss, katere itak konstantno uničuje Gene Simmons s svojimi neumnostmi glede rock n rolla, Kiss itd.). Tako da lahko sklepam, da bosta prihajajoča EP-ja (datum izida: neznan) Straight Out Of Burbank ter No Sleep 'Til Burbank) tudi super, še posebej, ker bodo igrali coverje raznih Motörhead, Mötley Crüe itd.

PS: Še to - zadeve so bojda v celoti odigrane v živo v studiu.

twitter facebook