recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

11. 8. 2013  The Body - Master, We Perish  (At A Loss Records, 2013)
You Had Me At Hello.

Dragi moji,ponovno je čas za sludge! In tokrat ga nam bosta predstavila Chip King ter Lee Buford, skupaj znana kot The Body.

Dvojica je od leta 2004 pustila svoj pečat že pri več EP izdajah, split izdelkih ter samostojnih albumih, ampak nekako se bomo najbolj osredotočili na izdajo All The Waters Turn To Blood iz leta 2010.

Omenjeni album mi je ponudil kakovostno igranje sludge žanra, ki je vseskozi nudil brutalnost, ki jo v omenjenem žanru lahko ponudijo le redki.

Po letu 2010 so seveda izdali še nekaj izdaj (EP, split,…), ampak mi nobena od omenjenih izdaj ni ponudila tistega, kot sem hrepenel pri All The Waters Turn To Blood.

In bo to uspelo pri izdaji Master, We Perish?

No, kaj pa vem, mogoče pa…beri dalje.

Album nam v 3 skladbah ponuja 18 minut sludge metal žanra, ki bo marsikomu nudil poželenja. Ampak kot rečeno ne gre za okvirno poslušanje albuma, ampak nekakšno vprašanje ali so presegli sami sebe.

Uvodna skladba The Ebb And Flow Of Tides In A Sea Of Ash, nam že v samem začetku da nekako vedeti, da tiste melodičnosti, kot smo jo bili vajeni pri All The Waters Turn To Blood, ne bo.

Instrumentalno seveda. Vokalno je na tistem mestu kot smo slišali v predhodnih izdajah, ampak kar se tiče pa igranja pa, kot rečeno, je zadeva bolj robustna in bolj surova.

Pa da zadevo malce razložimo.

Da se boste lažje orientirali, govorimo recimo v tej smeri melodičnosti npr. Baroness s skladbo Take My Bones Away, kjer se občuti ljubezen v zraku, robustnost in surovost pa recimo lahko najlažje razložimo pri Black Tusk in skladbi Snake Charmer.

In The Ebb And Flow Of Tides In A Sea Of Ash je praktično narejen po nekakšnem enakem receptu, kot skladbe Black Tusk. Umazano in prekleto zaželjivo.

The Blessed Lay Down And Writhe In Agony pa nam prinese srhljivo podobo igranja ekstremne glasbe, in sicer nam postrežejo z ženskim melanholičnem sprehodom, ki ga spremlja prekleto dobri in zastrašujoč drone in noise vložek.

Zadevo niti ne bom podrobneje opisoval, ampak vam jo bom predstavil kot recimo ameriški izraz ''You Had Me At Hello!'', kar pa verjamem, da je mnogim jasno zakaj.

Za zaključno skladbo pa prejmemo še Worship, kjer pa se The Body vrnejo na utrjena sludge tla. Že pri samem uvodu preidemo v konkreten ritem bobnov in spremljavi kitare, ki pa dobro nadgradi še vokal.

Super, ampak po drugi strani pa ne pričakujte presežka, ker koncu koncev je le sludge skladba oz. če ste navdušenci omenjenega žanra, vam bo Worship ponudil vse, kar si želite.

Sedaj pa se vrnimo na začetek recenzije, kjer je bilo govora o tem, ali je album presegel prevečkrat omenjenega All The Waters Turn To Blood.

In je?

V bistvu težko rečem, ker praktično je zadeva odvisna od okusa robustnosti oz. melodike oboževalcev sludge metala. Tisti, ki ste bolj nagnjeni k Baroness, se boste še vedno držali albuma iz leta 2010, ostali suroveži pa definitivno Master, We Perish.

twitter facebook