recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

9. 6. 2015  Pig Destroyer - Mass & Volume  (Relapse, 2014)
Sprva malo, nato vse več hrupa – za nič.

Ameriški grinderji Pig Destroyer so znotraj na videz dodobra preiskanega, prežvečenega in predvidljivega žanra vedno uspešno premikali meje, pa naj je šlo za prvotne stvaritve tipa 38 Counts Of Battery, v jajca brcajoč Phantom Limb ali pa konceptualno grinderski The Book Burner. Pomagalo je seveda tudi to, da norci niso znani po konsistentnem štancanju plat, tako da smo pravzaprav o njih več slišali skozi omembe kitarista Scotta Hulla in njegovega studia, v katerem so plošče posneli mnogi, rešpektabilni underground bendi, ne pa prek samih izdaj, turnej ipd.

Kar je ena njihovih boljših lastnosti, je gotovo konstantno umikanje iz komfortne cone. Če pomislimo na termin ''grindcore'', nam je brez zadržkov jasno, da so Pig Destroyer zasedli pomembno mesto v tem žanru in da je njihova zapuščina nesporna. Prav tako pa nam je ob omenjenem terminu jasno, da ne moreš reciklirati enega in istega uspešnega recepta in je treba izstopiti z vlaka ter se podati peš v temno noč, če hočemo zadovoljiti umetnika v sebi, kar se je recimo utelesilo uspešno ali neuspešno pri vseh živih GC silah – od Napalm Death do Brutal Truth.

Zato so tudi Pig Destroyer izstopili v območje neznanega, a predvsem s plemenitim razlogom. Namreč, EP Mass & Volume je prvotno bil posnet z namenom, da bi prodaja dotičnega izdelka prinesla denarce v fond preminulega člana založbe Relapse, Patta. Kasneje je seveda srenja zahtevala tudi fizično dosegljiv izdelek (ah, ti zbiratelji) in kdo so Pig Destroyer ali Relapse, da rečejo ''ne'' zvestim poslušalcem.

Plemenitost je seveda eno, ''glasbeni'' doprinos pa je drugo. Če bi nesebičnost kot vir nastanka EP-ja izpostavili za kriterij uspešnosti EP-ja, bi le-ta seveda bil nesporno odličen, vrhunski in namenu primerno 100% učinkovit. A tu smo zaradi glasbe in kdor pozna Pig Destroyer, ve, da možje lahko povedo veliko v kratkem času, kar je ena izmed vrlin grinda.

Zato je EP Mass & Volume svojevrsten flop.

Namreč, če so Pig Destroyer doma v področju hitrostrelnih riffov, smrtonosnih ritmov in soničnega nasilja, se na področju dolgih skladb ne znajdejo najbolje.

Za začetek, ponudijo nam 2 skladbi – Mass ter Volume, ki bi ju lahko poslušali kot en komad.

Njuna dolžina je dobrih 25 minut in verjemite mi, da se vam bo že po prvih 10 minutah zdelo, da čakate Godota. Namreč, moram priznati, da nisem niti pretiran poznavalec niti velik ekspert na področju drona ali dooma, a jasno mi je, da dotična žanra oz. miksi le-teh sledijo nekaterim nenapisanim zakonitostim in pravilom. Kolikor mi je pri dronu jasno, če vzamem za primer, kar vse sem slišal od neumornih Sunn O))), je temelj nekakšen bodisi en ton bodisi zaporedje, katerega namen ni toliko repeticija v prazno, kot repeticija nekega vzorca, ki se z vsako ponovitvijo iz trenutka v trenutek (pa naj se vmes zdi kot večnost), gradi v nekaj novega. 

V slučaju otvoritvenega Mass ta zadeva propade na vsej črti. Če je uvodni build up podoben recimo tistemu iz komada Shine On You Crazy Diamond od Pink Floyd, ki se po ne vem koliko minutah razvije v nekaj popolnoma wow!, imamo pri komadu Mass build up, ki ga nenehno prekida vrnitev na začetek in ki se ne razvije nikamor. Ni-ka-mor. Po 5 minutah je stvar še zanimiva, potem postane vprašljiva, na koncu pa že prekleto dolgočasi. Tista dva kitarska tona, tu pa tam udarec bobna in kruljačina JR Hayesa ne pripeljejo preprosto nikamor. Kot bi čakal in čakal in čakal, zgodi pa se nič.

Ko preživite to, se pojavi komad Volume, ki deluje kot blagoslov po 15 minutah uvoda, ki ga predstavlja komad Mass. In si mislite, ''OK, zdaj pa bo.'' In bend res razvije zadevo, ritem postane bolj tekoč, riffaža gradi masivno, a gradi vseeno, vokal pa tudi pove kaj več … A se spet zaplete v ponovitev, ponovitev in ponovitev in sčasoma imate občutek, da poslušate ploščo, ki je zaštekala na enem mestu. Stvar se – vsaj glede na prvi komad – resda razvija in jasno mi je, da pri dronu/doomu čakanje nagradi poslušalca. Tu se preprosto ne zgodi čisto nič. In ta nič bi lahko – nihilistično gledano – imel point, kot ga mogoče nepoznavalski recenzent doživi pri poslušanju Sunn O))), pri Pig Destroyer pa ga preprosto ne najde.

Nasploh gledano, je tole zelo dober in osvežilen izlet v neznano in tudi Pig Destroyer si zaslužijo vsako hvalo, da so ponudili nekaj – za njih! – čisto drugačnega, nepričakovanega in neobičajnega.

A ni rečeno, da mora vsak eksperiment biti uspešen. 

twitter facebook