recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

18. 1. 2013  Machine Head - Machine Fucking Head Live  (Roadrunner, 2012)
Edina slaba stvar vsega skupaj je ta, da s poslušanjem live CD-ja ne boste doživeli ubijalskega light šova, ki so ga imeli na tej turneji (v kar smo se prepričali, ko so med drugim lani nastopili na Metalcampu v Tolminu). Pa vaša soba verjetno ne bo ostala taka, kot je bila, preden ste na ves glas v stolpu razvalili album Machine Fucking Head Live.

Live plate … verjeli ali ne, te stvari lahko za nekoga predstavljajo popolnoma nepotreben izdelek, saj marsikdo meni, da bend v živo nikoli ne more zveneti tako kot v studiu in je temu posledično, poslušalec obsojen na tisto bridko in tanko mejo med popolnim vzhičenjem ob čutenju live energije publike in benda ter med razočaranjem, ko ugotovi, da plata pač res ne more ponazoriti, kako bi zvenel studijski posnetek preprosto prestavljen na oder.

Za tiste, ki pa razumejo dvojni pomen izdaje live plate (če odštejemo cinični ''denar pobirajoči'' aspekt), sprejmejo live izdaje malce drugače.

Po eni strani so live plate, če ste underground slovenski bend, odličen način, kako pridobiti novo publiko, najti nove klube in izdati kak split live. OK, recimo vseeno, da so to v živo posneti demoti.

A po drugi in bolj splošno gledani strani, bi lahko za live plate trdili sledeče: kadar gre za uveljavljene skupine, je live plata običajno odraz tistega občutka zasedbe, da je dosegla nek vrhunec v določenem delu kariere in da je to treba ovekovečiti s koncertom, kjer na svoje pridejo tako poslušalci, ki v ekstazi požirajo vsako noto in udarec iz odra, vsak blesk luči, švic in dim čikov in razvodenelega piva, kot bend, ki daje vse od sebe, popolnoma zaverovan vase, da je na vrhu, da je jutri lahko konec in ki jemlje, hvaležno jemlje vse, kar mu da publika, ki v teh časih skrbno špara fičnike, upajoč, da bo za dvourni koncert zagonila veliko število denarja, a ne zaman.

Simbioza na vrhuncu.

Za tiste, ki recimo kakšnega benda niste videli v živo, lahko to na nek način podoživite tako, da preberete reportažo, ampak besede nikoli ne zajamejo tega, kar lahko slišite ali vidite. Nekateri si pač ogledajo nastop prek YouTuba ali DVD-ja (old skulerji tudi prek videokaset), drugi pa nabavijo live plato, kjer sta zvok in tistih par slik v bookletu vse, kar lahko v sodelovanju s poslušalčevo domišljijo ustvari občutek, da se le-ta nahaja v množici manijakov, medtem ko mu z odra žge najljubši bend na svetu.

Se opravičujem malce daljšem uvodu, a pisanje zgodovine Machine Head je nepotrebno, saj imate Wikipedio in jih verjetno tudi poznate bolje kot jaz. Tako že veste, da so v skorajda 20 letih izdali nekaj studijskih albumov, en live album (Hellalive) in DVD Elegies. Slednja dva sta odlična dokaza, ki 100 % natančno kažeta, kako je oaklandski bend iz majhne klubske pošasti postal sila, katere moči ne more ukrotiti niti največja arena na svetu. Machine Head so prepotovali svet, igrali milijon koncertov, pri tem pa – za razliko od večine bendov – v živo vedno dali to, kar si od njih želite: nepozabni live spektakl!

V predvajalniku se vrti dobri 2 uri dolg koncert, posnet na različnih prizoriščih (pa čeprav se zdi, da so vsa v Veliki Britaniji, saj v večini primerov Robb Flynn omenja Manchester in Glasgow), s katerim so Machine Head ovekovečili live situacije ob predstavljanju po mojem mnenju ne tako dobre plate Unto The Locust. Če bi bil še bolj picajzlast, bi preprosto rekel, da mi je žal, da live plata ni nastala ob promociji albuma The Blackening, ko je bend res bil na vrhuncu. A to je štorija za nek drug dan. Machine Fucking Head Live torej v dveh urah postreže s komadi, ki se osredotočajo na Unto The Locust, nekaj jih je tudi iz The Blackening, albume Through Ashes Of Empires, Supercharger, The More Things Change ter Burn My Eyes pa pač ošvrknejo s komadom ali dvema. Je pa to vseeno okrog 15 komadov in tu se je težko pritoževati – kdo pa še danes zdrži poslušanje trojnega live CD-ja, ki bi trajal recimo kot Rush koncert?

Zaradi te plate ne boste zasovražili zadnjega studijskega izdelka, a tudi kaj več vzljubili tudi ne. Prav tako ne boste skakali ob 100 % preslikavi studijskih posnetkov na live oder, ker je to a) nemogoče, ker je to a.1) live album. In pod b) če hočeš studijski izdelek, si pač zarolaš v studiu posnet album. Tako preprosto je to.

Machine Fucking Head Live je jebeno dober live album. Je dolg, a mineva hitro. Je dinamičen, glasen in tako krepko prime za dušo, da imaš občutek, da si ponovno eden izmed tistih Head Cases (uradni naziv za Machine Head fena – by Robb Flynn) in se na ves glas dereš tekst od Aesthetics Of Hate ali pa Old ali Davidian. Ima fuše: od Flynnovega clean petja, ki je včasih malce zgrešeno in raskavo do palčke Davea McLaina, ki v eni točki odleti iz rok manijakalnega tolkalca med komadom Imperium, če se ne motim. Včasih so pevci usklajeni kot goriška gostilniška druščina. Drugič pa folk tako preglasi bend, da imaš občutek, da so live posnetke dobili iz fuzbal tekem v Braziliji. In pri tem ti je tega včasih res žal, ker 10.000 ljudi, ki zveni kot prej omenjena gostilniška naveza (recimo pri začetku komada Who We Are), res grdo poje mimo, hehe. Bend v vseh dveh urah igra skorajda 100 % natančno, inštrumenti so super razporejeni in prav točno veš, kdaj solira Flynn, kdaj Demel. Sliši se, da tipi igrajo vsak dan, da praktično spijo z inštrumenti in da obrt obvladajo do obisti.

In da so hkrati dovolj sproščeni, da ti dajo občutek, da si njihov najboljši kolega. Da bodo s teboj res spili kako pivico in skadili kak joint po špilu. Da ko so na odru, niso kaj več od tebe. Le pač, da niso v fabriki ali v pisarni, ampak na odru, pa čeprav je oder oz. turnejsko udejstvovanje hujše od obeh omenjenih delovnih okolij. In v večini gre zahvala za to prav komunikaciji Robba Flynna, ki za razliko od dosti drugih live koncertov, ni predolga. Robb ne trati časa z jamranjem, zakaj še kdo ''ni zavihtel čupice''. Prav tako se ne dere ''What's up motherfuckers'' in nima dolgih litanij o bratstvu metala. Sliši se, da je – kot celoten bend – hvaležen, da lahko zaigra kak komad, spije kako pijačo, vidi joške in se smeji nori publiki, vedoč, da bend nekaj očitno dela dobro, če je po 18 letih tam, kjer je.

Edina slaba stvar vsega skupaj je ta, da s poslušanjem live CD-ja ne boste doživeli ubijalskega light šova, ki so ga imeli na tej turneji (v kar smo se prepričali, ko so med drugim lani nastopili na Metalcampu v Tolminu). Pa vaša soba verjetno ne bo ostala taka, kot je bila, preden ste na ves glas v stolpu razvalili album Machine Fucking Head Live.

twitter facebook