recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

23. 9. 2012  Beau Navire - Lumens  (Inkblot, 2012)
Če ste v preteklosti oboževali prej omenjene skupine, vam je Beau Navire pisana na kožo, saj je praktično tisto, kar ste od prejšnjih skupin pričakovali, pa niso izdali in so pobrali/izkoristili Beau Navire.

Sončni predel Amerike, natančneje Kalifornije, že od nekdaj slovi po dobrih in legendarnih skupinah, ne glede na zvrst in ne glede na stil. In če smo že pri Kaliforniji, si lahko pod drobnogled vzamemo Oakland.

Oakland verjetno ni potrebno predstavljati, pod svojim okriljem imajo toliko skupin, da večje potrebe po predstavljanju niti ne potrebujemo (mogoče bi za nevedneže lahko omenili N.W.A, … mogoče kdaj drugič). Podzemlje Oaklanda pa tvorijo skupine, za katere v življenju ne bi vedeli, razen če jih slučajno kdo ne bi omenil. Med temi imeni in skupinami spadajo Beau Navire in njihovo preigravanje kričečega HCja (govorimo okvirno, da se ne bo kdo slučajno spotikal ob dejstvo, kaj je in kaj ni HC).

Čeprav kraj ni ravno usmerjen v zvrsti, za katere so se fantje odločili (mešanje stilov screamo, punk, emoviolence, powerviolence, …) je pa res, da ne glede na to kaj preigravajo, preigravajo z dušo. Za seboj so pustili že kar nekaj izdelkov (en album, 2 EP izdelka, 3 split izdelke), ampak nekako najbolj pride do izraza Lumens, kjer se vidi kaj vse so vanj vložili.

Že pri prvi skladbi Prisms dobiš občutek norenja kaotičnega HCja in pa tipično melodičnih momentov, kova screamo. Seveda to ni sedaj nekaj slabega, ampak povsem dobrega, kajti poslušalca neverjetno hitro zadane kakšen umirjen del, kjer si ušesa rahlo spočije od masovnega hreščanja in kričanja (tukaj ne mislim na princip black metal zvrsti, ampak izključno screamo ter powerviolence). Od prve skladbe je praktično težko pričakovati nekaj posebnega, ker mogoče je le res, da smo to nekje že poslušali, ampak nič ne de, kajti na albumu je 10 skladb in verjetnost, da bo album v preostalih devetih ponudil same dobrote, je kar precejšna.

Pod št. 2 se na albumu zapiše skladba Communiqué, kjer za 5-sekundni uvod dobimo pridih post rock zvrsti, kar precej v redu in mogoče bi pri temu lahko komentiral, da bi fantje lahko izkoristili instrumentalni del malo dlje, saj hitro zleze v ušesa, ostalo pa je že praktično jasno in v tem primeru najbolj primerljivo s skupino Ampere.

Od vseh 10 skladb bi mogoče rekel, da je Lumens povprečen (prvo poslušanje). Ne! Malo nad povprečjem (drugo poslušanje). Tudi to ne! V bistvu je super (večkratno poslušanje), ker kakor padeš v globine vsega, se ti zdi tistih nekaj minut vsake skladbe prekleto malo in hkrati prekleto dolgo.

Npr. najbolj mi do živega pride Paper Lanterns, ne glede na tisto minuto in 40 sekund, se skladba kar podaljša, ker je precej raznolika in se povsem vživiš vanjo. Mogoče je tej najbližje prišla City of Caterpillar (med tistimi post rock in kričečimi vložki).

Če ste v preteklosti oboževali prej omenjene skupine, vam je Beau Navire pisana na kožo, saj je praktično tisto, kar ste od prejšnjih skupin pričakovali, pa niso izdali in so pobrali/izkoristili Beau Navire.

twitter facebook