Kdaj ste nazadnje poslušali metal album, ki bi ga lahko dali ob bok legendarnim Judas Priest ali Saxon? Verjetno že dolgo ne. No, se pa vseeno v letu 2012 najde kakšen metal album, ki uspešno nadaljuje tradicijo metal bogov, ki so svoje poslanstvo začeli že v sedemdesetih. Govora je o novem albumu 3 Inches of Blood, ki že v peto opozarjajo, da pravi metal še kako živi. Skupina se po nekaj ne preveč uspešnih poskusih vrača z albumom, ki je tako metal, da bi lahko imel svoj simbol v periodičnem sistemu.

Otvoritev s skladbo Metal Woman da poslušalcu hitro vedeti, da ti fantje niso od muh. Marsikomu bo že uvod skladbe zvenel klišejski do amena, vendar so ti klišeji prisotni skozi ves album, a zadeva je v celoti precej prebavljiva. Glasba 3IOB se odraža z ostrimi, ne preveč zahtevnimi riffi, udarnimi ritmi, nepretiravanjem s solažami, zdravo mero melodike, spremembami tempa, ki se občasno spogleduje s power/thrash metalom.

Slednje pravzaprav da vedeti, da je prisotna žanrska hibridizacija, kar je danes pogosto načelo moderne produkcije.

Zanimiva stvar pri tej skupini je vedno bil vokal, kjer se zanimivemu falsettu glavnega vokalista Cama Pipesa pridružuje občasni kričeč vokal s strani kitarista. Album v celoti ne deluje kot posvetilo le staremu dobremu heavy metalu, temveč tudi klasičnemu rocku, kar se kaže recimo s skladbo Look Out, kjer so prisotne tudi klaviature v stilu rocka iz sedemdesetih. Album bi skupina lahko zaključila z epsko sedemminutno skladbo Men of Fortune, vendar 3IOB še enkrat pokažejo svoje sposobnosti z zaključnim inštrumentalom One for the Ditch.

Long Live Heavy Metal, kolikor deluje klišejsko, je najbolj dodelan album 3 Inches of Blood doslej. Upajmo, da se bo skupina držala glasbe, ker še eni Manowar res niso potrebni.

*Skupina se bo v ponedeljek, 21. maja, ustavila v Ljubljani, v Gali hali, skupaj z Goatwhore, Havok in Angelus Apatrida.