recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

15. 5. 2011  Nachtmystium - Live At Roadburn MMX  (Roadburn, 2011)
Nič se ne more enačiti s tistim dionizičnim občutkom, ko v živo igraš black metal in sredi nekega komada ugotoviš, da nimaš pojma, ali se držiš ritma ali ne, ali se drugi člani držijo ritma ali ne, ali bobnar drži ritem ali ne... Ter navsezadnje: ali sploh vsi igramo isti riff?

Tisti izmed vas, dragi bralci, ki mogoče nekoliko podrobneje sledite mojim tekstovnim podvigom na tej ali kakšni drugi internetni strani, ste verjetno seznanjeni, da sem o določenih bendih (recimo Nachtmystium, Nargaroth in podobni) sposoben spisati krajši roman. V tej recenziji se bom v nasprotovanju tej tezi potrudil biti čimbolj kratek in čimbolj jasen.

Nič se ne more enačiti s tistim dionizičnim občutkom, ko v živo igraš black metal in sredi nekega komada ugotoviš, da nimaš pojma, ali se držiš ritma ali ne, ali se drugi člani držijo ritma ali ne, ali bobnar drži ritem ali ne... Ter navsezadnje: ali sploh vsi igramo isti riff? To občutje je, čeprav je pogojeno s kvaliteto opreme, kvaliteto tonskega mojstra in akustiko dvorane, povsem unikatno, in obvladovati to 'izgubljenost' v trenutku njenega dogajanja je znak fuck off profesionalizma. In Nachmystium – glede na izdajo pred nami – so v tem očitno prekleto dobri.

Devet skladb (plus uvod in intermezzo), ki jih je ta ameriški glasbeni eksces odigral in posnel na lanskem Roadburn festivalu, v naše domove prinese prinese lep (no ... lepota je relevantna) prikaz black metal surovosti in mimohodnosti. Skladbe so generično predelane v nek živ organizem, in bend ne poizkuša – in niti noče – posnemati studijskega izvirnika, temveč stremi k živosti, enkratnosti riffa, solaže, pasaže, skladbe, nastopa. Komadi tega live posnetka – ki so večinoma vzeti iz albumov Instinct: Decay in Assassins ter EP-ja Doomsday Derelicts – so tu oplemeniteni z agresivno in improvizorično držo, pri kateri poleg občasno res zamazanega zvoka še najbolj izstopajo efekti šuma, ki mestoma preglasijo celoten bend (recimo komad Assassins), in kitarske solaže, ki ne le, da priredijo svoje studijske izvirnike, temveč so v večini popolnoma improvizirane in spontane.

Z Live At Roadburn MMX Nachtmystium dokazujejo, da ne glede na to, kako kristalno čisto zvenijo v studiu (poslušajte recimo album Addicts), v svoji srži še vedno ostajajo surovi black metal, in da se jim jebe za neko pretirano ritmično ali melodično točnost, ampak ravno nasprotno ciljajo na tisti človeški in ne mehanski občutek, ki ga – mislim da – lahko zelo dobro ponazorim s citiranjem poveljnika Kurtza iz filma Apokalipsa Zdaj: "I watched a snail crawl along the edge of a straight razor. That's my dream; that's my nightmare. Crawling, slithering, along the edge of a straight razor... and surviving." Da... nekdo je vedel, kaj je black metal, še preden je black metal sam sploh vedel, da je. Oziroma: da nekoč bo.

Avtor:
twitter facebook