recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

9. 9. 2014  Abigor - Leytmotif Luzifer  (Avantgarde Music, 2014)
Abigor gradijo katedrale, a ne iz kamnov, ampak iz besed in tonov.

“Mislite, da sem prišel, da prinesem mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdor.”

Luka 12:51

Sedem skladb. Sedem skušnjav za sina človekovega. Abigor se vračajo v velikem slogu in odpirajo novo glasbeno poglavje z albumom Leytmotif Luzifer.

Bend je leta 2003 za nekaj časa prenehal z delovanjem, ogorčen in razočaran nad stanjem v black metal milijeju, ki je izgubljal na kredibilnosti in ustvarjalni ostrini. Po nekaj  letih so se Abigor vrnili h glasbi, ki so jo pomagali definirati v začetku devetdesetih let. K temu so jih bržkone spodbudili tudi paradigmatski premiki, ki se najbolj lucidno utelešajo v glasbi francoske skupine Deathspell Omega, ki je v zadnjih desetih letih osnovala samosvoje konceptualno in izrazno polje in pokazala, da ima black metal še veliko neizraženega potenciala. In to z vsako novo izdajo dokazujejo tudi Abigor.

Njihov povratniški album Fractal Possession (2007) je nemudoma postal kontroverzen, saj je sprožil zelo različne, tako negativne kot pozitivne odzive. S kliničnim zvokom, hladno atmosfero, kirurško natančnostjo in virtuozno eksekucijo se je skupina zelo prepričljivo revitalizirala. Svoje veščine komponiranja so še razširili na EP-ju Time is the Sulphur in the Veins of the Saint (2010). V zadnjih letih pa so kar nekaj pozornosti namenili tudi soočenju s svojo lastno glasbeno preteklostjo in izdali revidirane in reinterpretirane posnetke iz devetdesetih let na albumu Quintessence (2012) in vinilu Supreme and Immortal is the Art of the Devil (2013).

Z novo ploščo so Abigor ustvarili zvočno in tematsko sintezo prejšnjih izdaj. V njej je mogoče zaznati tako njihov novejši avantgardni pristop do black metala kot tudi spogledovanje s preteklostjo. Tokrat se predstavljajo z bolj organsko, nekoliko manj sterilno in manj izčiščeno zvočno podobo, ki hkrati ohranja njihovo značilno sofisticiranost. Kompozicije ostajajo kompleksne in aranžmajsko bogate, polne frantičnih zvočnih napadov in rezkih kitarskih vragolij ter začinjene z nenadnimi ritmičnimi premenami in umirjenimi disonančnimi pasažami.

Album deluje manifestno - kot artikulacija temeljnih postavk, ki se prepletajo okoli osrednjega motiva, ki je, kot pove že sam naslov, Lucifer. Lucifer je arhetip upornika. V njem se zrcali človek kot avtonomno bitje, ki se upira hierarhiji in oblasti. Lucifer in človek si delita enako usodo. A padec iz Raja ni prekletstvo, temveč osvobojenje. Sedem skušnjav potemtakem predstavlja pot do osvoboditve. Abigor gradijo katedrale, a ne iz kamnov, ampak iz besed in tonov. Postani skušnjavec, pravijo. Osvobodi se. Z Leytmotif Luzifer Abigor počnejo natanko to. S svojo poetiko in glasbenim pristopom se osvobajajo krščanske morale, ki prežema našo družbo, ter profitno usmerjene in izpraznjene glasbene industrije.

twitter facebook