recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

20. 10. 2013  Defeater - Letters Home  (Bridge Nine Records, 2013)
Kot bi poslušal malce bolj brutalen pristop skupine Gorilla Biscuits.

 

Novih izdaj je zadnje čase prekleto dosti in tokrat nas je veter ponovno odpihnil v smer založbe Bridge Nine, natančneje na zadnjo izdajo melodične HC zasedbe Defeater.

Glede na to, da sem kar nekajkrat omenil, da gre pri Bridge Nine za igranje loterije, ker v celotnem letu izdajo npr. 10 izdaj, od tega so dobre 3 oz. največ 5. Dobre so zadnje leto bile v manjšini in smo v večjem št. bili priča bolj dolgočasnem preigravanju HC zvrsti.

In ker se omenjena založba trudi na vse pretege izdajati kvalitetne albume, smo sedaj pred izdajo kvalitetnih melodijah HC zasedbe Defeater.

Skupino sem prvič zapazil pri njihovi prvi izdaji Travels leta 2008. Zadeva je bila takšna kot sem si zaželel. Hitra, melodična, jezna in pa tudi težka. V kompletu vsega pa je vsebovala skladbo Prophet In Plain Clothes, katera pa je na nekakšen način tudi zaznamovala njihove prihajajoče se albume, in sicer v obliki akustičnega igranja in pa prepevanja.

Če preskočimo EP izdajo leta 2009 in se bolj osredotočimo na Empty Days & Sleepless Night iz leta 2011, lahko vidimo, da se je album malo več kot polovico odvil v melodičnih HC vodah, preostanek pa se je odigral v akustični izvedbi, katera pa je recimo dobra pri skladbi ali dveh, ostalo pa je bolj ali manj bilo že prekleto dolgočasno in je nekako poslabšalo oz. zdolgočasilo celoten album.

Ponovni dve leti kasneje (izven EP izdaj) pa je pred nami album Letters Home.

Upanje, da ne bodo pretiravali z akustičnimi segmenti je seveda prisotno, po drugi strani pa se poslušalec veseli novih HC skladb.

In kaj lahko pričakujemo?

Kot prvo je Letters Home precej manj kompleksen kot predhodnik iz leta 2011 in se pokaže v luči prve izdaje, a hkrati se poskuša dodobra obrniti na preteklost samo.

Uvodna skladba Bastards nas kaj hitro pripelje na prepoznavna tla, in sicer v smeri Travels albuma. Je hitra, hitro prepoznavna in pa dobro izpeljana. Kot bi poslušal malce bolj brutalen pristop skupine Gorilla Biscuits. Kvalitetno in skorajda pozabljeno.

Besedila pa, kot v preteklosti, nabita z emocijami in polna strasti.

Nadaljevanje, imenovano Bled Out, pa se samo še nadaljuje v enakem duhu kot predhodna Bastards. Hitrost, melodije, jeza in pa neprecenljivo zadovoljstvo.

Kar me recimo preseneča, je tudi vztrajnost pri celotnem albumu, saj so pri predhodni izdaji že vse skupaj nekako umirili in se osredotočali na akustiko, tukaj pa se zadeva samo še nadgrajuje, kar lahko občutite pri skladbi No Savior, kjer boste mnogi, kaj kmalu dobili asociacijo na skladbo iz prvenca Travels, imenovano Carrying Weight.

Prekleto dobro.

Defeater so pri novi izdaji naredili nekakšen korak nazaj. Ampak mišljeno nazaj na prvenec, kjer se je zadeva bolj osredotočala na HC (ok, melodičen HC), kot pa na akustično preigravanje kitare in pa nežnih vokalov.

Letters Home je definitivno vrnitev nazaj na prvo izdajo, kar pa po drugih besedah pomeni, da je zadeva vrhunska in pa takšna, kakršno smo si zaželeli v obliki druge izdaje.

twitter facebook