recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

16. 7. 2012  Gojira - L'enfant Sauvage  (Roadrunner Records, 2012)
L'enfant Sauvage ni presežek v karieri skupine, namreč če mine štiri leta od prejšnjega albuma, so pričakovanja večja, vseeno pa je album nedvomno vreden poslušanja.

Francoskim metalskim gigantom je veliki met uspel že leta 2005 z albumom From Mars to Sirius. Še večjo prepoznavnost pa so pridobili z albumom The Way of All Flesh (2008). V teh štirih letih, ko je počasi nastajal naslednik tega uspešnega albuma, so Gojira pridobili zavidljivo prepoznavnost. Turnej po ZDA kar ni bilo konec, po Evropi pa so nastopali tudi na ogromnem odru pred Metallico. Francoski mogotci, ki so svoj unikat razvili s smislom za groove, death metalsko udarnostjo ter kompleksnostjo, ki se jo lahko primerja z Meshuggah, so bili pred težko nalogo, ki je zahtevala presežek prejšnjih že tako sofisticiranih in domiselnih izdelkov. Pa jim je uspelo?

Na začetku je potrebno omeniti, da tudi peti studijski izdelek norih Francozov zahteva večkratno poslušanje, ker skupina še vedno ohranja v določeni meri nepredvidljivost. A če so z vsakim albumom napredovali tako kot glasbeniki kot tudi produkcijsko, se je sedaj ta proces ustavil. L'enfant Sauvage (divji otrok) je v primerjavi s prejšnjimi stvaritvami ne prinaša nič pretirano novega. Kolikor je bil predhodnik The Way of All Flesh inovativen, je »divji otrok« toliko manj. Album seveda ponudi precej raznolike skladbe. Na eni strani imamo udarne skladbe, kot je naslovna skladba ali Liquid, na drugi strani so skladbe, ki imajo morbidni sludgersko-doomerski pridih, kar je izraženo že v prvi skladbi Explosia. Sedaj se lahko vprašamo, kaj je tako narobe s tem albumom? Ritem sekcija? Vsekakor ne; album je tako kot prejšnji ritmično zelo zanimiv. Bobnar Mario Duplantier je ekstremnež brez meja. Težav nima ne s hitrimi predeli ne z zahtevno ritmiko. Tudi vokal Joea Dupantierja je zelo raznolik, predvsem pa poleg neobičajnega kruleža/kričanja je ponekod prisoten čisti vokal, ki ni vesel, temveč zamorjen, kar pripomore k zanimivi atmosferi.

Glavna težava na albumu so preveč repetitivni vzorci. Nekateri kitarski riffi delujejo skopirani iz prejšnjih albumov vključno z nenavadnimi kitarskimi harmonijami. Zatakne se tudi pri daljši skladbah, kjer pride do sicer zanimivih nekonvencionalnih struktur, a žal so te strukture pogosto po nepotrebnem razvlečene. Po mnogih poslušanjih tudi ni kakšnega izstopajočega komada, ki bi lahko resnično pritegnil poslušalca.  

Pozitivna stran albuma so besedila, ki tokrat z dvema izjemoma ne poudarjajo ekoloških tem, temveč je izpostavljena osebnostna tematika. Predvsem pa je velik poudarek o pomenu svobode in kako se ta reprezentira.

L'enfant Sauvage ni presežek v karieri skupine, namreč če mine štiri leta od prejšnjega albuma, so pričakovanja večja, vseeno pa je album nedvomno vreden poslušanja. Seveda bodo Gojira pridobili s tem albumom še obsežnejšo publiko, za katero upam, da bo posegli tudi po prejšnjih izdajah, ki so skupino naredile posebno.

Avtor:
twitter facebook