recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

16. 7. 2014  Killer Be Killed - Killer Be Killed  (Nuclear Blast, 2014)
Plošča v sebi na srečo združuje dobre kombinacije vplivov matičnih bendov gostujočih akterjev, tako da ne dobite občutka, da poslušate izbor ostankov, ki so zlepljeni skupaj za silo ustvarili pesmi, brez katerih bi svet ekstremne glasbe lahko brez problemov obstajal še naprej.

Max Cavalera, ki ga scena najbolj pozna po bendih Sepultura in Soulfly, je v času največje popularnosti Sepulture našel čas za projekt Nailbomb, ki sta ga za eno studijsko in za eno live plato furala z Alexom Newportom iz Fudge Tunnel. Odkar je zalaufal Soulfly, je stalnica Maxovega delovanja tudi to, da na vsaki plati predstavlja tudi razna sodelovanja s prijatelji iz metal in drugih scen. Na albumu Omen je tako k sodelovanju povabil Grega Puciata, vokalista zasedbe The Dillinger Escape Plan, ki ga je tako impresioniral, da smo do lanskega leta nenehno bili bombardirani z novicami ''o mračnem projektu'', ki ga ustvarjata Puciato in Cavalera. A kar je sprva bilo zgolj beseda, je lani končno meso postalo, ko sta možakarja v svoje vrste povabila vokalista/basista zasedbe Mastodon, Troya Sandersa, in nekdanjega manijakalnega tolkalca zasedbe The Mars Volta, Davea Elitcha. Izbrali so si ime Killer Be Killed, album poimenovali kar po sebi, pod okrilje pa jih je vzela danes ena najmočnejših metal založb na svetu, Nuclear Blast.

Ali bo Killer Be Killed, torej po zasedbi poimenovan prvenec, eden in edini njihov izdelek, niti ni pomembno. Pomembno je to, da izraz ''super grupa'' tukaj tudi ni tako zgrešen. Namreč, album ne ponuja zgolj nalepke z izpostavljenimi imeni sodelujočih akterjev, ki so si rešpekt na sceni ustvarjali vsaj par desetletij, ampak glasbo, ki vsaj v slučaju treh izmed štirih akterjev ponuja njihove dobro izpostavljene glasbene sposobnosti.

Od prvega riffa dalje je jasno, da album temelji na riffih Maxa Cavalere in čeprav je v knjižici vokalist Dillingerjev, Greg Puciato, omenjen kot kitarist in vokalist, je jasno, da je strunarske vajeti prevzel Max, saj so v večini primerov riffi tipično ''maxovski'' in jih lahko takoj povežemo z zvokom njegove matične zasedbe Soulfly. Seveda je tudi občasen Puciatov pečat jasen, še posebej ob komadu Melting Of My Marrow, ki ga pravkar poslušamo v podlagi in ki kar precej spominja na eskapade zadnjega Dillinger albuma One Of Us Is The Killer. Tako dobimo moderno thrash metal pošast, ki seveda nenehno bruha več kot dovolj kitarskega groova, ki se potem pari z nežnejšimi, skorajda popoidnimi melodikami, ki recimo odprejo plato s komadom Wings Of Feather And Wax. In Maxova riffaža, ko je po dolgih letih postavite stran od virtuoznosti lead kitarista zasedbe Soulfly, Marka Rizza, še vedno ni izgubila moči, hkrati pa je pokazala, da ima ''boy from Brazil'' še vedno kakšno dobro karto v rokavu, pa čeprav mu prav v Soulfly očitajo neizvirnost in izpetost.

Drugi pomembni akter je manijakalni vokalist Greg Puciato, ki je svoje sposobnosti več kot dokazal v matični zasedbi The Dillinger Escape Plan. Njegovi kriki, ki se celo v najbolj psihotičnih trenutkih ljubijo s čutnostno melodiko in ki so zaznamovali diskografijo Dillingerjev tako dobro, da je redkokdo opazil, da so pred njim imeli dva pevca, od katerih je eden bil sam Mike Patton, postanejo relevantni predvsem v počasnejših komadih plošče in tvorijo dober komplement klasičnemu Maxovemu raskavemu rohnenju. Dejansko je v vsakem vokalnem duelu ali komplementu jasno, zakaj sta se možakarja odločila za skupen projekt.

Ritemsko podlago več kot dovolj dobro drži Dave Elitch, ki resda v Killer Be Killed ne izstopa niti pol toliko, kot je v bendu The Mars Volta, a še vedno je jasno, da za bobni ne sedi neka lenčina brez idej. Poslušajte recimo, kaj dela v komadih Face Down ali pa Snakes Of Jehovah. Drugi del ritem sekcije in hkrati tretjina postave benda Killer Be Killed, ki ne pride toliko do izraza, je basist/vokalist zasedbe Mastodon, Troy Sanders. Vsem je že znano, da je Max za basiste po nekem čudnem naključju vedno našel može, ki so več kot sposobni na svojem področju, ampak ob njegovih riffih ne morejo dokazati svoje prave moči – recimo tipa iz Static X, ki z Maxom igra v Soulfly, ali pa Joeja Duplantierja, masterminda zasedbe Gojira, katerega je na prvi plati projekta Cavalera Conspiracy spremenil v zgolj, no, basista, ki prav dolgočasno zgolj drži podlago -, tako se tudi na prvencu projekta Killer Be Killed zdi, da je Troy Sanders na tej poziciji samo zaradi tega, da bi res lahko nalepili etiketo ''super group''. OK, jasno je, da v Mastodon bradač ne izstopa kot nek instrumentalni virtuoz, a moči njegovega vokala ne moremo zanikati. Žal je le-ta na plošči Killer Be Killed zgolj tam, da občasno malce popestri zadevo, a jasno je, katerih mož glasilke vladajo v tem divjem orkestru. Škoda.

Plošča v sebi na srečo združuje dobre kombinacije vplivov matičnih bendov gostujočih akterjev, tako da ne dobite občutka, da poslušate izbor ostankov, ki so zlepljeni skupaj za silo ustvarili pesmi, brez katerih bi svet ekstremne glasbe lahko brez problemov obstajal še naprej.

Všećkam!

twitter facebook