Austin Lunn je kot nekakšna ameriška verzija Varg Vikernesa, le v drugačni luči. Če ima Varg Burzum, ima Austin Panopticon, če se je Varg v prostem času obračal na belo vlado, se je Austin na rdečo, če se je Varg v preteklosti ostrigel lase in ima sedaj kratko frizuro, si je Austin ostrigel svoje ''dreade'' in ima sedaj le še dolge lase in če je Varg sedel v zaporu, Austin pač ni (ker verjetno večina od nas nima želje sedeti za 4 zidovi). Je pa res, da imata oba osebka precej skupnih točk, kot recimo, oba sta se že takoj odločila kreirati in delati atmosferično usmerjen black metal in biti edina člana v skupini.

In če je Vargova zadnja izdaja Umskiptar daleč od Filosofem, se tudi Kentucky bistveno razlikuje od prve izdaje, imenovane Panopticon.

Torej Lunn in njegov projekt Panopticon je enako kot Burzum, letos izdal svojo novo kreacijo Kentucky. Seveda se dotika ameriške folklore, ampak bolj v smeri Apalačev in indijanskih glasbil. Je dovršen in nevsakdanji album. Kako? Je res, da je tema besedil enaka Wolves In the Throne Room, kjer obožuje naravo, nasprotuje onesnaževanju okolja, se spopada s politiko, političnemu pohlepu, socialnimi težavami, … vendar tokrat se dotakne tudi zgodovine rudnika v Kentuckyu in svojih korenin.

Album je obdan z instrumentalnimi vmesnimi deli (kot zanimivost, od vseh 8 skladb, so 3 od tega black metal ,ostale pa instrumentalno usmerjene - ''folk metalske'') in folklornimi inštrumenti, kjer v to vnese še svoje krike in instrumentalne sposobnosti. Na trenutke mogoče dobimo pridih post metal in pa tudi post rock vložkov (najbolj podobno skupini Godspeed You! Black Emperor), vendar hkrati ne velja za post black metal album.

Dober primer tega je Killing the Giants as They Sleep, kjer se sliši napad dvojnih kitar in atmosferičnih vložkov ter najboljše bobnanje v zgodovini Panopticon. Je vrhunec albuma in dvomim, da se vsak poslušalec ne bi strinjal z menoj po poslušanju. Druga skrajnst albuma je pa npr. Which Side Are You On?, pri kateri slišimo korakanje delavcev nazaj v rudnik, in ob tem, ko pristopijo vokali od Lunna, občutimo njegovo žalost in hrepenenje po spremembi. Podobno kot pri Which Side Are You On? je recimo tudi pri Black Soot and Red Blood, kjer za uvod slišimo govor 91-letne ženske, ki sprašuje varnostnike ali so pripravljeni umreti (I'm Ready To Die. Are You?), s tem se ponovno vrne v svoje korenine, kjer se občutijo socialne težave celotnega sveta in nasprotovanje politiki.

Glasba celotnega albuma je globoka in če nisi pripravljen sprejemati dejstev, ki so ti podana na albumu, potem Kentucky ni zate, ali pa mogoče je (!?). Odvisno, kako si odločen sprejemati spremembe,…