recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

16. 11. 2011  Sepultura - Kairos  (Nuclear Blast, 2011)
Če bi svoje življenje spremenili film, ali bi bil vreden ogleda? Njihov bi definitivno bil – od prvega trenutka do zadnjega.

Sepultura kot kolektiv in kot entiteta že dobrih 25 let (no, natančneje, 26 let) živi turbulentno življenje. To je četrt stoletja dokazovanja najprej, da lahko bend iz brazilske favele osvoji svet, nato, da lahko obstanejo kljub smrtonosnim bratskim prepirom, potem, da lahko sledijo svoji viziji, ko jim mnogi obrnejo hrbet in na koncu koncev, da kljub vsem govoricam, dobrim in zlobnim jezikom Sepultura gleda v svoj obraz brez pikice sramu. Tako si vsaj jaz predstavljam integriteto Sepulture danes.

Kairos – torej, iz grščine ''trenutek'' - … je manifest. Za razliko od zadnjih plošč, ki so skozi interpretacijo znanih književnih del reflektirale sedanjost ali kaj drugega, je Kairos poln trenutkov, ki pa se vsekakor navezujejo na notranjost pisca tekstov in ustvarjalcev glasbe. Album predstavlja vse, kar Sepultura danes je – bojevita enota, ki se ne ozira na nič, razen na svojo dušo in srce. Kairos je izpoved vsake molekule, ki se povezuje v Sepulturo, je napoved boja, je manifest ohranjanja pristnosti in samospoštovanja, je pljunek v obraz skeptikov in bratski objem podpornikom. Brez tega v oziru je plata zgolj glasbeni izdelek, pri Sepulturi pa v vseh 26 letih tega nismo mogli trditi. Njihove plate so vedno bile več kot ponudba na trgu.

V bistvu je Kairos skorajda najbolj osebna plata – tako se kaže v tekstih! – po od leta 1998 izdane plate Against, ki je bila prva z Derrickom Greenom, prva po Maxovem odhodu, prva plata, ki je kazala, da Max Cavalera ni enako Sepultura – je bil ''le'' njena četrtina, čeprav velika (zato je le pod narekovaji). Vsaka beseda kaže na trenutek boja, odločnosti, a tudi dvoma, samorefleksije, morda tudi strahu. Prekleto iskrena in jasna besedila, ki sta jih napisala Derrick Green in Andreas Kisser, a med sabo – naj me koklja brcne, če ni res! – izpadejo, kot bi jih pisala le ena roka.

In ostanek te roke je ena determinirana, bojevita in trdna osebnost.

Takšna pa je tudi glasba na plati – Kairos ni naslednik Arise, niti ni vrnitev h koreninam (s tem ne mislim na album Roots, ampak k njihovim zgodnjim platam), je bolj kompanjon albumu Chaos AD, saj v vseh pogledih najbolj spominja nanj. Po eni strani so bobnar Jean Dolabela (njegov zadnji studijski izdelek s Sepulturo), basist Paulo Xisto in kitarist Andreas Kisser določene stvari čisto zminimalizirali, saj glasbeno tale plata ne predstavlja neke pretirane kompleksnosti, po drugi strani pa so mojstrsko razporedili komade, ustvarili dinamiko in vzdušje. Hkrati so – kot vsa leta do zdaj - ostali zvesti sedanjosti (komad Dialog, priredba od Ministry Just One Fix, ne pozabimo pa tudi na precej razgibani Mask), hkrati pa tudi opalili ''hommage'' kakšnim Slayerjem (poslušajte riffovski del v pesmi Spectrum, ob solaži ali pa kratek thrash napad v obliki pesmi No One Will Stand), seveda pa brez eksperimentiranja v etno vodah (komada Kairos in Relentless) ne gre (etno deli so pa spet žal omejeni zgolj na tolkala).

Predzadnji komad, Structure Violence, je čudovit sprehod po industrijskih glasbenih kompleksih (sodelovanje z Les Tambours Du Bronx, medtem ko je priredba J. O. F. od Ministry daleč od tega, kar predstavlja pojem ''industrial metal''). 8-minutni konec je zanimiva priredba od Prodigy (Firestarter), skriti bonus komad (kot zanimivost naj omenim, da so podobno priredbo izvedli Soulfly leta 2005 na albumu Dark Ages, le da so tam imeli komad Riotstarter – v slučaju Sepulture pa gre za res pristno priredbo, medtem ko je Soulfly komad bil inspiriran tribut), ki se znotraj istega komada prelevi v še eno priredbo. Sepultura definitivno ne živi na lovorikah stare slave, ni ostala v preteklosti in se sploh ne spogleduje z nostalgijo.

Za vse tiste, ki ste pozabili na Sepulturo že ob odhodu Maxa (ali pa že prej), tole ne bo nič kaj posebnega. Za ostale, ki ste šli z Brazilci naprej, pa je Kairos plata, ki jo boste z veseljem sprejeli in ki bo – za razliko od kakšne Roorback – definitivno v vašem predvajalniku pustila levji delež časa predvajanja.

In ne pozabite – Sepultura bo 13. decembra letos obiskala Ljubljano v sklopu turneje Thrashfest Classics (skupaj z Exodus, Destruction, Heathen in Mortal Sin).

twitter facebook