recenzije

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

banner
banner

recenzija

28. 4. 2016  Amon Amarth - Jomsviking  (Metal Blade, 2016)
Amon Amarth so se ujeli v past svojega uspeha – (skoraj) vse pesmi, ne glede na to, o čem pojejo in kaj želijo povedati, zvenijo venomer isto – kot enostavna borbena koračnica

Namesto daljšega uvoda: Sam od sebe se ne bi nikdar spravil recenzirati plošče Amon Amarth, vendar sem to odločil storiti iz spoštovanja do dela večinskega hrvaškega lastnika Profanitya. Slednji je na začetku svoje poslovne kariere slovenskim in ostalim potrošnikom, predno se je odločil lotiti se še donosnejšega posla učiteljevanja, na festivalih najbolj uspešno prodajal ravno izdelke znamke Amon Amarth.

Vprašanje za bralca oz. bralko: v čem so si podobni švedski (vikinški) hrusti Amon Amarth in britanski viktorijanski gothic (black) metalci Cradle of Filth? Oboji igrajo metal – res je. Oboji imajo zvesto in številčno publiko – tudi drži. Po mojem so si podobni še v tem, da jim uspe samo na vsakih nekaj plošč zložiti za moj okus dobro pesem. Zadnja pesem Amon Amarth po mojem okusu je bila Free Will Sacrifice s Twilight of the Thunder God.

Jomsviking plošča nosi ime po Vikingih iz trdnjave Jomsborg, ki je ležala na otočku ob južni obali Baltskega morja. O Jomsvikingih, kot o neke vrste Špartancih Severa, obstajajo še dandanes živi miti in legende. Kaj pa deseta plošča Amonov? Jomsviking je še ena melodično-metalska plošča z death metalskimi growli, kot prevladujočim načinom petja, ki ga dopolnjujejo tudi druge oblike petja. Zvok je v zamazan, vendar ravno do tiste mere, da še nekako zveni kot death metal (dasiravno so metalske čutnice v ušesih ob poslušanju plošče v moje možgane večkrat poslale povratni signal: power metal). Glede na povedano o plošči, bom vtise strnil le o tistih pesmih, ki so se mi vsaj malo vtisnile v spomin.

First Kill – Pesem, ki govori o osebi, ki je tudi po vikinških standardnih morilec in odpadnik; meč, umor, klanje in beg. Začne se s hitrim tempom in se stopnjuje do refrenskega dela, kjer se nekoliko upočasni, igranje kitar in način petja pa poustvarjajo občutek, da poslušaš njihovo zimzeleno melodijo Death in Fire. Ta pesem ima po mojem mnenju potencial postati 'hit' plošče (po njej so posneli spot in jo izdali kot prvi single, tako da imaš prav! – op. ur.)

One Against All - Gromska strela, temu se reče himna bojevnikovi odločnosti. Pesem prebuja željo, da bi sam prestavil Šmarno goro, skupaj s še stotimi, ki pojejo isto pesem, pa bi lahko prestavil celotno gorovje Alp. Pesem kot udarci bojnega kladiva buta adrenalin v po žilah modernih častilcev Vikingov. Je jasna, udarna in enostavna, petje in igranje, ki jo sestavljata, povsem utelešata njen naslov. Pesem daje vtis besedilnega nadaljevanja pesmi Free Will Sacrifice s plošče Twilight of the Thunder God, saj medtem ko Free Will govori o zadnjem boju skupine obkoljenih Vikingov, govori One Against All o zadnjem Vikingu iz te skupine, ki je odločen boriti se do konca in umreti, ne glede na velikodušne ponudbe življenja, v kolikor prestopi na stran nasprotinikov. Še en potencialen hit.

At Dawn's First Light - tipično amonovsko zveneča bojna pesem, ki govori o napadu vikinških drakkarjev na mesto ob prvi zori ... nič posebnega; na to temo raje poslušam pesem Shores in Flames. S katere plošče in od katere skupine, ugotovite sami.

One Thousand Burning Arrows - slika pokop vikinškega kralja na gorečem drakkarju na morju. Pesem je srednje počasna, vendar glasba, glede na to, o čem govori pesem, ne daje nikakršne slavnostne in otožne atmosfere. Kompozicijsko je preveč agresivna, da bi bila žalna koračnica. Melodično-atmosferičen zaključek je premalo, da bi spremenil občutek neskladnosti konceptov.

The Way of Vikings – pesem ima epski, že skoraj powermetalski začetek, a se kmalu prelevi v klasično amonovsko bojno koračnico. Besedilno na nivoju Manowar in z melodijo, ki pritegne pozornost, gre pesem hitro v ušesa, vendar ne predstavlja nobenega presežka ... pač še ena povprečna bojna koračnica, ki opeva urjenje dveh Vikingov kot boj na življenje in smrt.

A Dream that Cannot Be - zanimiv, glede na do sedaj povedano o pesmih na plošči, za skupino že kar revolucionaren poskus, kjer deathmetalsko petje Johanna Hegga dopolnjuje petje metalske kraljice Elizabete, Doro Pesch. Glas kraljice nemškega metala daje pesmi, ki bi sicer zvenela pač tipično amonovsko, povsem drugo noto, čeprav se pesem v kompozicijskem smislu ne razlikuje dosti od ostalih. Že samo zato pesem izpade dobro. Vokalni dvoboji hropečega moškega in močnega ženskega glasu delajo vtis boja med mitološko ledeno velikanko in njenim možem, ledenim velikanom.

Amoni so ploščo spustili med poslušalce nekako tako, kot ribič parangal v morje – z različnimi vabami (pesmimi), od katerih bodo ribe (v našem primeru poslušalci) izbrale, katera je najboljša (torej hit in zaščitna znamka plošče). Besedilna sporočilnost pesmi le še komaj presega nivo Manowar.

Vse bolj kazno je, da se je skupina ujela v past svojega uspeha – (skoraj) vse pesmi, ne glede na to, o čem pojejo in kaj želijo povedati, zvenijo venomer isto – kot enostavna borbena koračnica. Ta plošča je še ena (oz. že tretja) tistih, na kateri mi ni všeč nobena pesem, zato se moje čakanje nadaljuje ... 

twitter facebook