recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

19. 10. 2013  Joko Ono - Joko Ono  (Založba Radio Študent, 2013)
Manipulacija!!, Manipulacija!!, Manipulacija!!

Kaj je boljše od dobre izdaje? Še boljša izdaja. Kaj je potem boljše od še boljše izdaje? Super izdaja. In kaj potem od super izdaje? Super izdaja iz Slovenije. Ne gledamo iz nacionalističnega vidika, ampak iz vidika, da je slovenska scena daleč od izumrtja.

In tokrat nam dejstvo, da smo daleč pred izumrtjem dokazuje Ljubljanska zasedba Joko Ono in njihova najnovejša istoimenska kreacija, poimenovana torej Joko Ono.

I: Ena

Album odpre skladba Ena, kjer pri začetku dobimo pristen HC-pristop, ki vseskozi nabira nekakšno jezo vse do refrena, kjer se jeza dokončno nadgradi. Instrumentalno poleg HC zvokov prejmemo še določene eksperimentalne rock vložke (govora je o tistem vmesnem igranju pri minuti), ki mi mogoče niso ravno pogodu, ampak jih kaj hitro pozabim, ker je le vse ostalo zakon.

II: Hitreje, Višje, Močneje

Kot že sam naslov skladbe pove, lahko sami pri sebi sklepate, da bo zadeva prav tako HC obarvana, s polnim nabojem energije in jeznega pristopa. Čisto norenje, ki ga, priznam, nisem pričakoval. Tokratni vrhunec je brez dvoma refren, kjer se čuti energija, in pa kriki, ki nam govorijo Hitreje, Višje, Močneje … kot nekakšen klic na upor.

III: Daleč Je Kaj

Iz jeznih ritmov pa se vse skupaj bolj obrne v pankerske vode, in sicer v poskočnih ritmih, ki spominjajo na Rancid oz. na The Distillers. Je kratko mešanje med prej omenjenim punk rockom in hitrim in jeznim HC-punkom. Poleg pankerskih instrumentalnih delov pa je kot zanimivost tudi gostujoči vokal, in sicer pevca zasedbe Niet, Boruta Marolta. Dobro presenečenje, ni kaj!

IV: Moj Svet

Gostujoči vokal pa se nadaljuje tudi pri četrti skladbi, in sicer Joko Ono pride na pomoč Jaka Burger iz zasedbe Corckscrew. Iz tistega HCja ni čutiti skorajda nič, ker se vse skupaj bolj obrača v alternativnih vodah in pa eksperimentalnem, malce ''funky'' rock ritmu. Se ponavljam in rečem, da zadeva ni ravno mojega kova, kar pomeni, da kakšnega presežka tukaj ne vidim. Žal.

V: Globalisti

Tukaj se pa mirne volje lahko ustavimo in si skladbo večkrat poslušamo. Uau! Hiter bobnarski ritem, vokal, pri katerem slišimo jezo v besedilih Manipulacija!!, Manipulacija!!, Manipulacija!!, … hitre kitare in pa ena sama politična ''jeba''! Zakon!

VI: Kri

Za zadnje gostovanje na albumu Joko Ono pa ponovno poskrbi Jaka Burger, kjer se od skladbe Moj Svet bistveno razlikuje. Je sedaj še vedno malenkost alternativne narave pri čistem vokalu (ko zaslišimo Ne upiraj se…), ampak je v celoti pa ena sama norost HC kova.

VII: Konec

In tako smo pri zadnji skladbi, Konec. Hiter in dober HC punk, ki se iz začetnega mira stopnjuje v eno samo hitrost. Recimo, da ponoviš vajo iz prejšnjih HC punk obarvanih skladb, le da se tukaj najde še rock segment, pri katerem vokalistka Živa Zidar Borja pove o koncu na robu sveta.

Mala država je ponovno pokazala, da ne glede na to, da smo politično v ''riti'', ne glede, da nam grozi navidezna recesija (vemo, koliko je ura, kajne!?) ipd., smo še vedno izredno dobro glasbeno podkovani na ekstremni glasbeni sceni.

Joko Ono pa obvezno pridite podpreti v živo 22.11.2013 v klub Gromka, kjer bodo imeli ''benefit show'' za podporo Radiu Študent skupaj z Dickless Tracy, Ater Era ter The Hoax Program.

twitter facebook