recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

31. 3. 2013  The Bronx - IV  (ATO Records, 2013)
Omenil bi lahko še, kar nekaj skladb – v bistvu celoten album ampak se mi zdi, da je zadeva tako slabo izpeljana, da se mi v trenutku zazdi škoda dodatnih besed in bi vas, kar postavil pred dejstvo in ta je… Seveda slab oz. katastrofalno dolgočasen in si definitivno zasluži nominacijo za malino (nagrada za najslabše filme – obratno od oskarjev).

The Bronx so ena izmed tistih skupin, katera me je dobrih deset let nazaj fascinirala. Recimo okoli skupine se je vedno našla kakšna zanimivost, pri kateri si si sam rekel ''uau''.

Pa če eno ali dve izmed zanimivosti povemo, recimo trenutno izdajo na vseh straneh poimenujejo z IV oz. 4 ampak v resnici so The Bronx vse svoje albume izdali pod praktično istim imenom.

Kaj?!

Kako?!

Povsem enostavno…

Recimo, prvenec iz leta 2003 je bil poimenovan The Bronx, potem njegov naslednik iz leta 2006 je bil prav tako poimenovan The Bronx, tudi album št. 3 kateri je nosil zanimivo ime The Bronx in pa tudi trenutna izdaja nosi naziv The Bronx.

Da bi se vsi albumi med seboj ločili, pa se okvirno poimenujejo po št. izdaje.

Druga zanimivost pa recimo prihaja med leti 2008 ter 2013, kjer je skupina ubrala enak žanr preigravanja (HC punk, punk rock, …) ampak s pridihom ''latino'' prizvokov, katere so poimenovali ''Mariachi Style''.

Mariachi Style pa ni bil The Bronx album, niti skupina, kajti v tem času niso obratovali kot The Bronx, ampak kot Mariachi El Bronx oz. alter ego skupine The Bronx.

In seveda, kot se spodobi so v tem času prav tako izdali dva albuma, katera pa sta nosila ime Mariachi El Bronx (I in II).

Sedaj pa nazaj na glasbo.

Kot rečeno, fantje preigravajo nekakšen samouničevalen punk rock s pridihom HCja, ki pa je močno spominjal na recimo skupine, kot so Gallows ter npr. Cancer Bats.

Ampak minilo je dobesedno 10 let in vsi smo se postarali in okus se je pri marsikaterem poslušalcu spremenil a hkrati pa se tudi nekatere skupine spremenile.

In velja to za The Bronx?

Realno pogledano….

Ne.

Kar pa recimo je moteče ... v bistvu ... Da me moti!

 Čeprav so kot skupina oznanili, da je to njihov najbolj odrasel album, kar jim tudi verjamem na en način, ker besedila se res malenkost razlikujejo (2 % od 100 %).

Album odpre skladba The Unholy Hand, katera je praktično tudi vrhunec albuma, je popolnoma identična recimo skladbi od Gallows The Cult of Mary, kjer se najde hitrost, agresija in pa še vedno ''catchy'' refren, kateri ti nekako ostane tudi v glavi. Dobro, malce nostalgično in te kaj kmalu spomni na tiste čase, ki so ti njihovi albumi krajšali dolge dneve.

Nostalgija pa se recimo kaj kmalu konča pri skladbi Along For The Ride, ki je povsem drugačna od uvodne in spominja na recimo mešanje Cancer Bats ter Turbonegro. 

Verjetno si mislite, kaj je pri tem toliko slabega?

Vse lepo in prav, če bi bila verzija v redu, ampak ni. Zveni tako, kot da bi namerno poskušali biti izredno slaba kopija obeh skupin.

Čisto razočaranje.

Potem imamo tukaj skladbo Style Over Everything, kjer je začetek precej obetaven, ampak te ponovno kaj kmalu zadane realnost dolgočasja in ponovna asociacija na Turbonegro in njihov album Ass Cobra.

In že, ko misliš, da slabše ne more biti, dobiš ultra šibko in plehko dogodivščino imenovano Torches. Ne samo, da je skladba prekleto identična prejšnjim, je glasbeno precej šibka, kar pa tudi dokažejo skupaj z vokalom. 

Omenil bi lahko še, kar nekaj skladb – v bistvu celoten album ampak se mi zdi, da je zadeva tako slabo izpeljana, da se mi v trenutku zazdi škoda dodatnih besed in bi vas, kar postavil pred dejstvo in ta je…

Seveda slab oz. katastrofalno dolgočasen in si definitivno zasluži nominacijo za malino (nagrada za najslabše filme – obratno od oskarjev).

Verjetno sem to samo jaz in mi skupina ne nudi več tistega kot deset let nazaj in bodo/boste mnogi še vedno glasbo oboževali, ampak če pogledate realno, zadeva je samo kopija prvega albuma in dogodivščin izpred desetih let.

twitter facebook