recenzije

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

banner
banner

recenzija

24. 5. 2013  Ghost - Infestissumam  (Universal Music Group, 2013)
Hudič je v detajlih.

Ko je marca letos papežev prestol prevzel Frančišek, so si nekateri gotovo oddahnili, saj je novoizvoljeni papež zasedbe Ghost, Papa Emmeritus II., moral svoje ambicije usmeriti v izid albuma Infestissumam, drugi album te očitno vse bolj popularne zasedbe. Resda je Papa ogorčeno zahteval ponovno štetje glasov, a očitno ima Veliki Rogatec tako z njim kot z njegovimi Nameless Ghouls druge načrte. In Papa se je moral pokoriti glasu gospodarja.

Album je zunaj že nekaj časa in obsežne turneje, s katerih sporočajo, da Ghost še vedno sekajo na polno, pravijo, da je bend očitno zadržal vso svojo slavo, če je ni celo povečal. Ampak, to še vedno ne pomeni, da je na glasbenem področju enako. Blišč in prepričljivost live nastopa še ne zagotavljata dejstva, da je plošča dosegla enak rezultat.

Ali pač?

Verniki, oddahnite si – tako kot v zadnjih stoletjih rimokatoliška Cerkev ni doživela nekega vidnega odklona ali očitnih sprememb, tako tudi njena glasbena parodija, njen ne morda toliko anti-pod kot recimo ''malce drugačni obraz z očitnim satanističnim pridihom'', ni doživel prevelikih sprememb. Princ Teme je poskrbel, da je tisto, kar je že na začetku godilo ušesom za sladke besede odprtih ovčic, ostalo prisotno.

Plošča Infestissumam je v svojih 47 minutah tako kot Opus Eponymous zelo prijetno poslušanje. Medtem ko je prvenec zvenel temačno predvsem zaradi svoje malce bolj ''surove'' zvočne podobe (uporabljam pridevnik ''surovo'', ker trenutno ne najdem drugega, s katerim bi označil vseeno dokaj neočiščen zvočni imidž), je Infestissumam v malih dozah izčistil zvok oz. ga celo bolj postavil v ospredje. Jeps, zadeva je kljub vsemu malce glasnejša maša (malo bolj maša baptistične cerkve v primerjavi s povprečno nedeljsko mašo na Dolenjskem), ker pač studijski možakar Nick Raskulinecz obvlada svoje delo (poslušajte recimo, kako je s pravim vrtenjem gumbov ojačal zvočni izraz zasedbe Stone Sour). A glasnejši izdelek še ne pomeni odstopanja od zastavljene poti, prvotnega recepta.

Namreč, še vedno nas o Rogatcu, Skušnjavcu, Princu Teme osvešča prijeten, speven in uglajen glas vašega najljubšega papeža. Tu se stvar ni spremenila – besede so izrečene jasno, glasno in prijetno, podprto z vokalnimi harmonijami in efektivno. Zato mi še zdaj ni jasno, zakaj primerjajo Emeritusa (I. ali II.) s Kingom Diamondom v Mercyful Fate, saj King tudi v najbolj mirnih trenutkih zveni kot žur Linde Blair. Že od prve besede do zadnjega ''amen'' pa je Pastir izgubljenih miren, uglajen, prijeten, karizmatičen in njega glas je še vedno tak, da veste, da ne poslušate recimo Mikaela Akerfeldta ali pa tipa iz Katatonie ali pa pevca od Trivium. Papa je pač papa, eden in edini, pa čeprav je drugi po vrsti, kot so nam razkazali Ghost z javno inavguracijo novega pastirja.

The Nameless Ghouls pa so uvedli nekaj sprememb. Namreč, konklava maskiranih nam na postreže zgolj z običajnimi, preizkušenimi prijemi, ki so naredili Opus Eponymous tako privlačen in sprva sploh drugačen (spomnite se samo močnega basa komada Con Clavi Con Dio, ki zveni blago histerično do nastopa mirnega vokala ali pa retro oz. zgodnje hardrockovsko zvenečega začetka komada Ritual, ki so ga za vzor mogoče vzeli tudi ameriški Huntress v komadu Senicide – ta uvoda sta na nek način res podobna), ampak že intro podkrepi s svečanim pridihom – faranke in farani, Oznanjevalci novega (rogatega) gospela so tukaj. In ko se zdi, da je otvoritveni komad Per Aspera Ad Inferi vseeno tipični Ghost komad, nas v obraz udari Secular Haze, karnevalsko parodični prvi predstavljeni hit novega obdobja Ghost. Ta komad je zanimiv v vseh pogledih, predvsem v tistem ¾ taktu, ki spominja na diabolični valček, podkrepljen predvsem z vulgarno (da, uporabil sem ta izraz, a ne v moralnem smislu) podlago klaviatur. Sam komad spominja na scene iz Borgijcev, kjer je papež zaigral največjo blasfemijo v obliki kakšne orgije mesa, hrane, pijače in lažnega blišča. Secular Haze je definitivno izstopajoči trenutek plate, z razlogom predstavljen kot prvi trenutek prihajajočega razodetja.

Kasneje se pokaže, da je predvsem Secular Haze edini izredno izstopajoč, a vseeno – ujel vas pa je le. No, mene je tudi.

Glede na prejšnjo plato ponuja Infestissumam tudi mnogo več skupinskih vokalnih trenutkov. Bodisi, da gre za intro Infestissumam ali pa Year Zero, jasno je, da so tukaj na delu ljudje, ki se spoznajo na zborovsko petje in če bi podlaga bila malo bolj dramatična, bi dobili nekaj, kar spominja na trenutke predvsem iz filma Omen. Če v bistvu pomislim na prejšnjo plato, tam takih zborovskih trenutkov ali pasaž sploh ni bilo. Evo, napredek.

A bend se izogiba dramatiziranju, čeprav je veliko bolj gloriozen, veliko bolj v ospredju, veliko bolj razgaljen, veliko bolj bleščav – poslušajte npr. res močan komad Year Zero, ki je na lestvici udarnosti tam kot Secular Haze, ampak na popolnoma drugačen način. Če še malo razložim uvod tega odstavka – medtem ko je Opus Eponymous mogoče zvenel samozavestno, a kljub temu previdno, saj je kolektiv Ghost vedel, da na nek način obuja previdno zakopano glasbeno preteklost (zapuščino, ''retro'') in da s tem prinaša – ironično! – svež, prijeten, a vseeno kužni veter v zatohlo, samoumevno in neizvirno sceno, je tukaj jasno, da so v parih letih odločno utrdili prepričanje, da zdaj lahko izgubljene ovčke osvetlijo z vsem lažnim, a kljub vsemu prepričljivim in privlačnim bliščem. Kolektiv je malo blišča nadomestil z veliko mero le-tega.

Nekateri pravijo, da Infestissumam ne predstavlja nič drugega kot utelešenje počivanja na lovorikah ob uspehu prvenca Opus Eponymous, a natančno poslušanje (mogoče pa tudi subliminalna sporočila, kdo ve) pokaže, da se tale dragulj, ki se močno blešči že prvič, ko ga primete v roke, z vsakim poslušanjem blešči še močneje, še bolj izrazito in da vam je – tako kot prvenec – popolnoma zlezel pod kožo.

Hudič je pač v detajlih, pravijo. In imajo prav.

twitter facebook