recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

26. 6. 2011  Hammerfall - Infected  (Nuclear Blast, 2011)
Stari vitez – nova obleka, a tudi nova moč.

Nekdo je nekoč zapisal, da obleka naredi človeka. Vsekakor je to v metalu pogosto predstavljalo resnico – samo poglejte Manowar s svojim usnjem, Gwar ali Slipknot s svojimi kostumi, Kinga Diamonda s svojo opravo in seveda mnoge black metal bende, ki so konec devetdesetih samo zaradi ''corpsepainta'' prejeli pogodbo z založbo.

A  obleka ni vse, saj je vedno pomembna oseba, ki jo nosi. Ko so v devetdesetih na sceno, kjer so vladali black metal, nu-metal, grunge in seveda stari prdci, ki so – z izjemo Slayer – iskali, kam za vraga naj sploh še gredo, da jih zgodovina ne bo prežvečila in izpljunila – ko so na to sceno prišli Švedi Hammerfall, niso rabili oblek. Preprosto oblečeni v tu in tam kakšno usnje, jeans ipd. so pri napadu bolj računali na glasbo in iskrenost. S ploščama Glory to the Brave in Legacy of Kings so kljub prvotnem skepticizmu definitivno postali zastavonoše evropskega power oz. kot še vedno trdi Oskar Dronjak (glej intervju, ki ga je opravil Nenad – klikni sem) heavy metala.

Z močnimi komadi, ki so lahko bili baladni ali pa rušilci, z dobrimi riffi, odličnimi solažami in prodornim vokalom so počasi osvojili svet, ki je od devetdesetih naprej poleg Eddija in Vica Rattleheada ali pa Jesterheada častil še templjarja Hectorja, kateri je tudi krasil skorajda vse Hammerfall naslovnice – do zdaj.

Hammerfall so nekako spravili Hectorja stran. Naslovnica je skorajda turobna, neizzivalna, dolgočasna – v primerjavi s starimi naslovnicami ali nasploh s heavy metal naslovnicami (sem ne štejem Photoshop grozot, ki krasi večino evropskih power metal naslovnic). Rdeč logo, nekakšna Stockxchange fotka in z najbolj bedno pisavo napisano Infected. Kaj za vraga?

A prav tu pridemo nazaj na tisto točko, da obleka vseeno ali pa zgolj obleka še ne naredi človeka. In čeprav je naslovnica ostudna in ''cheap'', je plata zdaleč od tega. Plata je namreč odlična, primerljiva z najboljšimi Hammerfall trenutki iz preteklosti.

Ni toliko revolucionarna ali pa eksperimentalna, da bi lahko trdili, da so Hammerfall postali sinonim za inovacijo ali pa da niso več niti ''h'' od heavy metala. Na koncu koncev so Švedi v mnogih letih pred tem naredili kakšno spremembo – najbolj izrazita je bila vokalna polomijada albuma Chaptev V: Unbent, Unbowed, Unbroken (tisti kriki so bili res grozljivi). Je pa plata Infected ne samo prijetno nalezljiva, ampak zveni tako mastno, kot Hammerfall že dolgo niso.

Oscar Dronjak je namreč črpal iz bogate švedske in evropske metal zgodovine – riffi so po eni strani takšni, kot bi jih kovali Candlemass (Patient Zero, One More Time), po drugi pa so prav jebački (I Refuse) ali pa galopirajoči heavy metalski (Bang Your Head) ali pa baladni (Send Me A Sign) – in to zgolj v prvi polovici plate. Ob njem je seveda še Fredrik Larsso, ki mu ne ostaja dolžan z idejami in izvedbo, medtem ko basist Pontus dela tako močno podlago, da bi še Steve Harris rekel ''Oi ther' guv'nor!'' O bobnih, tolkalih in ritmih Norgren Andersa Johanssona lahko samo rečem, da so odigrani suvereno, nabijajoče in da zvenijo tako, kot bi dejansko na njih nabijal gromoviti Thor. Čudovito! Pa kakšen klaviaturski vložek tudi pripomore in popestri album (na srečo ga ni preveč, v komadih Redemption in 666 – The Enemy Within pa paše ravno prav).

A moč Hammerfall je vedno ležala tudi v vokalih Joacima Cansa, ki ne samo, da zvenijo močneje kot prej, ampak še bolj zadanejo čustvo posamezne pesmi in jo interpretirajo izredno dobro. Njegovo petje je jasno, tako lepo artikulirano, da sem brez knjižice razumel vsako besedo v nulo. Kar dlake so mi šle pokonci.

Seveda bi lahko marsikdo trdil, da Hammerfall vseeno niso šli pretirano naprej in bi verjetno imel prav (poslušajmo samo klišejsko obarvano metal himno Bang Your Head ali pa smešno naslovljeno 666 – The Enemy Within), saj smo vse to slišali – v takšni ali drugačni obliki –, ampak vseeno: ali se je znotraj heavy (ali pa power metala) možno toliko spreminjati, da poleg ne izgubiš vse identitete ali pa vsaj glavnih karakteristik, ki te določajo. Ali si tega dejansko kdo želi? Verjetno ne. Pri Hammerfall, ki so prinesli osvežitev v žanr deset let nazaj, ko je to dejansko res potreboval, pa bi to sploh bilo bogoskrunsko. Iskreno – Hammerfall, ki ne bi zveneli tako, kot smo jih vajeni? Naaaah.

Lahko samo zaključim, da so Hammerfall po vseh teh letih več kot dovolj sposobni narediti stvar tako, da tudi že slišano in videno zveni kot nekaj popolnoma svežega in da to počnejo še zmeraj iskreno in s samozavestjo prekaljenih mačkov, ki v več kot desetletju delovanja ne ostajajo v dobri stari preteklosti in se definitivno ne furajo na nostalgijo, ampak si drznejo iti naprej in ustvarjajo izredno nalezljive rezultate.

twitter facebook