recenzije

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

banner
banner

recenzija

16. 3. 2012  Spawn Of Possession - Incurso  (Relapse, 2012)
S 53-imi minutami SOP pokažejo več kot očiten napredek v svoji karieri, kljub temu da gre za majhen ekskurz od standardiziranih norm.

Včasih, ko nas pot pelje nekam v tujino na kakšen koncert, rad sopotnike zamorim z najbolj modernimi skupinami, ki se naslanjajo na tehniko, v mnogih primerih z njo pretiravajo. Med drugim se zgodi, da imajo sopotniki tehničnosti in kompleksnosti kmalu dovolj in želijo poslušati nekaj preprostega ali pa odpreti vrata in skočiti ven - na avtocesti seveda. No in za krepko paranje živcev sopotnikov jim rade volje zavrtim Incurso, novi album švedske zasedbe, Spawn of Possession (SOP).

SOP so se pred novim izdelkom Incurso izkazali z Noctambulant, ki je pokazal precejšen napredek napram prvencu Cabinet. Resda so že od začetka bili tehnični, vendar je bilo tu precej klasičnih death metal elementov. Med Incurso in Noctambulant je minilo 6 let, kar pomeni, da so pričakovanja velika. Vsekakor se po vseh Necrophagist, Obscuri, The Faceless, Decrepit Birth ipd. pričakuje izdelek, ki bi služil kot dobra konkurenca vsem današnjim tehničnim mogotcem.

Incurso po atmosferičnem intru Abodent preide v brutalno skladbo Where Angels Go Demons Follow, ki nakaže usmerjenost SOP. Da, postali so bolj kompleksni, skladbe so domiselno strukturirane, repetitivnih vzorcev ni kaj dosti slišati. Vsak inštrument odigra svojo vlogo perfektno. Kitarski riffi so kaotični, vendar zelo raznoliki. Bas kitara ni porinjena v ozadje, vendar izžareva s svojimi linijami, bobni pa v skladu s kitarami presenečajo z mnogimi ritmi in nenavadnimi prehodi v blastbeate, prav tako mu ni tuja tehnika triol. Ravno tako presenečajo vokali, ki se lahko pohvalijo s hitrim kruležem tipa George Fisher (Cannibal Corpse). Kitarske solaže pa se izkažejo s podobno dodelanostjo kot pri Obscuri, saj jih je odigral prav njihov kitarist Christian Münzner.

Kot osrednji del albumu bi lahko podal skladbo The Evangelist, ki v svojih 10-ih minutah pokaže, kam bi lahko šel naprej tehnični death metal. The Evangelist je nastavljen napredno s kakšno ponovitvijo, vendar z zelo zanimivimi obrati, obenem gre za odličen primer nadziranja kaosa. Zelo izstopajoča je tudi zaključna skladba Apparition, ki ponudi še orkestralno ozadje, ki na čase resda spominja na Cradle of Filth ali Dimmu Borgir, vendar SOP s to skladbo podajo svoji kompleksni glasbi še dimenzijo več.

S 53-imi minutami SOP pokažejo več kot očiten napredek v svoji karieri, kljub temu da gre za majhen ekskurz od standardiziranih norm. Incurso pa je album, ki je vreden čakanja 6 let. Namreč, karkoli se letos obeta v rangu tehničnih skupin, bodo SOP na vrhu, pa tudi če se prebudijo Necrophagist.

Avtor:
twitter facebook