recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

10. 8. 2015  Mist - Inan'  (Soulseller Records, 2015)
Masivnost, moč zvoka, tisti dušeči občutek, ko misliš, da te bo riff zmlel in boben dokončno potolkel, zadušil, občutno manjka – zveni nekako ''tenko'' in s tem načeloma močan EP, ki lepo nadgradi 2-komadni demo, s katerim so Mist udarile na sceno, ne pride tako do izraza.

Nisem fen dooma in nisem pretiran fen zasedbe Mist, za katero – pa ne iz otročjega ljubosumja ali česa podobnega – trdim, da bi mogoče še morala porabiti nekaj časa, da bi utrdila svoj glasbeni izraz. Namreč, kljub lepemu številu koncertov, ki so dekleta in enega bradača popeljali tudi izven naših meja, se mi zdi, da bend še vedno ne deluje tako močno in mogočno, kot bi moral. Zato se le stežka pridružujem vseh klicem navdušenja in skušam mirno parirati odgovorom živčnih oboževalcev, ki takoj ob kritiziranju strastno pravijo, da sem jim fauš ipd. In prav to je bil razlog, da sem se skušal poglobiti v EP Inan', ki je izšel že nekaj časa nazaj in ki so ga Mist že predstavile marsikje (in ga seveda tudi še bodo).

2 leti od booma 2-komadnega demota sta Mist zaznamovali s konstantnimi nastopi in celo nekaterimi spremembami v line-upu (kitaristko Nino je nadomestil Blaž (ex-Teleport)). Na moje veselje bend vztraja pri svojem delu in kljub marsikateremu napadu na integriteto (ne toliko na glasbo) maršira naprej. Kar je zelo metal! Med nastopi je kvintet že predstavil nove komade, ki jih zdaj dobimo tudi na EP-ju, ki so ga Mist posnele v sodelovanju z Benjaminom Kicem iz zasedbe Metalsteel, ki je delno tudi nastopal z bendom, tako da menim, da je sodelovanje že v prvi vrsti bilo smiselno in se je lepo obrestovalo.

EP ponuja 3 nove komade in enega ponovno posnetega. Teče lepo, ravno prav je dolg in mi v prvi vrsti, da vedeti, da je zmagovalka predvsem pevka Nina Spruk, ki ponudi največ. Njen vokalni performans je vse jači in se počasi bliža samozavesti, ki jo danes v tem žanru v mojih ušesih uteleša predvsem Jill Janus iz Huntress. Tudi to, da se ne drži enega načina petja, pomaga ful – Nina namreč lahko zveni kot dober doom vokalist, ki vokalne intepretacije bogati s poslušanjem Candlemass, Trouble in Saint Vitus, lahko je šepetajoče smrtonosna kot Jill Janus, lahko pa je tudi skorajda popovska, ne da bi zvenela kot tipična slovenska estradnica. Suma summarum: ve, kako se zadevi streže in je najmočnejša točka EP-ja. Kitarski riffi Eme in Blaža so doom, a malce generični, čeprav uporaba akustičnih delov res naredi potreben premik naprej. Definitivno se opazi, da manjka ''wall of sound'' občutek, kar pa ni nujno stvar benda, kot mogoče snemalca. Pomanjkanje moči pa se definitivno opazi v ritem sekciji, saj zvočna podoba popolnoma poje Nežin bas, medtem ko Mihaelin boben tudi izgubi velik del moči.

Recite mi ''čustvenik'', ampak nekako me je najbolje prepričal komad Frozen Velvet, ki ponudi zelo dobre sekcije odigrane z akustično kitaro (kar precej spomni na kak bolj lagani del poznejših Agent Steel ali zgodnjih Testament), česar nisem slišal že sto let, še posebej pa ne v tem žanru, kjer trenutno najbolj prevladujejo močne in mastne kitare. Poleg tega so tu enostavne, a učinkovite solaže, ki še bolj poudarijo mračno lepoto komada. Sam komad uspešno pluje med skorajda popoidnim štiklcem, a morbidno lep vokal, podkrepljen z avtentičnim Candlemass-type riffom (+ šepetanje, ki sem ga že omenjal), naredi komad res top. Plus preobrat v komadu okrog 04:50 ''udara u glavu ko šampanjac'' – lepo narejena mračna balada, ki me spomni na Testament in komad ''The Balad'', čeprav občutno počasnejši.

Izstopajoča slabost albuma so, kot sem že omenjal, precej šibko zveneči bobni – kar ponuja predvsem začetek komada Under The Night Sky. Ne razumite me narobe – Mihaela igra precej dobro (se mi zdi, da je ena redkih, ki šteka rabo masivno zvenečega crasha ob spremljavi riffov – zelo Bill Ward in Danny Schuler od nje), a sam zvok bobna je šibak. Manjka ''mast'', če me razumete. Kar je nasploh slaba stran tega EP-ja, kjer je temačnosti ogromno in tudi groove, ki je recimo tako pomemben v doomu Candlemass in Black Sabbath tipa, je prisoten, čeprav je še mesta za rast.

A masivnost, moč zvoka, tisti dušeči občutek, ko misliš, da te bo riff zmlel in boben dokončno potolkel, zadušil, občutno manjka – zveni nekako ''tenko'' in s tem načeloma močan EP, ki lepo nadgradi 2-komadni demo, s katerim so Mist udarile na sceno, ne pride tako do izraza.

Phobia, ki smo jo tudi slišali na prvem demotu, je definitivno bolj prepričljivo odigrana in vidi se, da jim je ta komad najbolj v krvi, kar ponudi lep zaključek kratke poti v temo.

EP Inan' je ravno prav dolg in komadi ravno prav med seboj različni, da zadeva ne rata dolgočasna niti meni, ki se običajno izogibam temu žanru. Prostora za rast je še ogromno, kar se pri Mist običajno vidi in sliši, ko igrajo v živo, a Inan' je vseeno dober znak, da tale ''enfant terrible'' raste in se uči.

In kaj kmalu utegne celo preseči marsikaterega ''odraslega'', ki ga (za) zdaj gleda zviška.

Komadi:

Inan'

Frozen Velvet

Under The Night Sky

Phobia

twitter facebook