recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

14. 3. 2012  Sigh - In Somniphobia  (Candlelight Records, 2012)
Vrtiljak groze in blišča.

V najnovejšem glasbenem izdelku japonskih Sigh smo priča takšnemu kaosu in takšni groteski, da se vprašanje, kaj zadevo sploh drži skupaj, postavlja kar samo od sebe. Mogoče so to droge, mogoče kakšni zapleteni algoritmi, mogoče kaj povsem drugega. Kdo ve? Jaz vsekakor ne. Vendar pa In Somniphobia vsemu zvočnemu kaosu navkljub drži pregovorno vodo. Problem leži v tem, da se do skrivnosti tega albuma ne bomo dokopali prek glasbene kritike, temveč bi se lahko kvečjemu preko teorije groteske, o kateri pa si avtor teh vrstic ne upa kaj preveč pametovati. Zato nam ostane druga najboljša stvar: ponotranjenje. Le to pa spet hodi navskriž z novinarsko objektivnostjo...

No (če poskusim balasirati med gonzo in objektivno kritiko), vsekakor bo poslušalec že v prvi skladbi Purgatorium, ki (razen seveda vokalov) zveni kot kakšna novejša Rhapsody of Fire stvaritev, opazil, da ima pred sabo nekaj izjemno nenavadnega. V nadaljevanju albuma gre vse samo še 'navzdol'. Ko na vrsto pride avantgardna jazz ekstravaganca Amnesia, je edina logična stvar, ki jo lahko storimo, ta, da preprosto opustimo vse upanje, da bomo zadevo kadarkoli zares razumeli. Tako je bolje, da se enostavno prepustimo toku in uživamo na tem zjebanem, a sila zabavnem vrtiljaku groze in blišča.

Od black metala do bluesa, od industriala do musicla, od hammondk do saksofona in od japonske tradicionalne glasbe do modernih lead efektov nas Sigh vodijo od bizarnosti do bizarnosti, ene večje od druge. Ampak te bizarnosti niso morbidne in moreče, kot se v takšnih primerih še preveč rado dogodi, temveč izjemno poslušljive, celo zabavne. Da, ko sem zapisal 'vrtiljak groze in blišča', sem prav to tudi misli.

Če bi to mojstrovino opisal s pridevnikom 'shizofrena', bi poenostavljal. Tu je umetnina, ki ne črpa iz ustaljenih vzorcev neke umetniške zvrsti, temveč gre povsem po svoje, ob tem početju pa ne zapade v eksperiment zaradi eksperimenta samega. Priča smo nenavadnim efektom (od katerih nekako najbolj izstopa zvonjenje ur (somniphobia označuje strah pred spanjem)), nehumanim strukturam in popolnemu kaosu vplivanja. Groteska je tu v popolnem razmahu (v tem svetu se boste – mimogrede – verjetno povsem domače počutili tudi oboževalci Devil's Doll), obenem pa je treba poudariti, da ta groteska premore dobršno mero samo-ironije. Tudi to je v metalu dandanes redka lastnost.

In Somniphobia je album, ki ga – če uporabim standardiziran frazem – ne morem dovolj priporočati. Gre namreč za čisto zvočno ekstravaganco, ki namesto hiper egotripanja raje sporoča v sferi postmodernistične samo-ironije.

Avtor:
twitter facebook