Imaginaerum je sedmi studijski album finskih simfoničnih metalcev Nightwish in drugi s pevko Anette Olzon. O Nightwish proti Tarji si lahko preberete v Nenadovem članku, tukaj se bomo ukvarjali izključno z novim izdelkom skupine.

Po besedah vodje Tuomasa Holopainena, gre za konceptualni album, ki govori o starem skladatelju na smrtni postelji, ki se spominja svoje mladosti. Album je bil posnet skupaj z istoimenskim čustveno-fantazijskim pustolovskim filmom režiserja Stobeja Harjuja, ki je režiral že spot za skladbo The Islander s prejšnjega Nightwish izdelka Dark Passion Play.

Storytime je prvi singel Imaginaeruma, ki naj bi predstavljal celoten izdelek in koncept. Na pravljice nas napelje že naslov, prav tako pa videospot, v katerem je vokalistka Anette Olzon oblečena v malo strašljivo Sneguljčico, ne manjkajo niti gusarji in klovni. Glasbeno je pesem zelo blizu tistim z albuma Dark Passion Play, ki je bil prvi po menjavi pevke. Novi je drugačen predvsem vokalno, saj je še bolj pop, na delih skoraj bolj spomni na ABBO kot na metal.

Seveda tudi na Imaginaerumu ne manjka zborovskega petja, ki prispeva k dramatičnosti skladb in pri tem malo nadomesti pevkin slabši vokal. Prav tako je več delov, ki jih je snemal 53-članski orkester, ki da Nightwish glasbi mogočnejši in bolj poln zvok.

Presenečenje albuma je gotovo Slow Love Slow. Zanimiv in drugačen komad, ki se očitno spogleduje z jazzom. Navdih zanj naj bi bila ameriška klubska glasba iz tridesetih let in Lynchev Twin Peaks.

Album zaključuje instrumentalni naslovni komad. Nenad bi rekel, da gre za otroško uspavanko. Začne se že tako, pri tem pa spominja na soundtrack filmske pustolovščine, ki bi jo posneli pri Disneyju.

Imaginaerum je raznolik fantazijski izdelek, ki gotovo zadovoljuje fene predhodnika Dark Passion Play.

Garantirano je spanje, vendar nočne more niso izključene.