recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

31. 5. 2011  Lake of Tears - Illwill  (AFM Records, 2011)
Priča smo koncu kompleksnih in razen sanjajočemu ('tripajočemu'), popolnoma nerazumljivih metafor, koncu čudnih barv noči; tu je rojstvo bolečine abstinenčnih kriz in empatičnega zavedanja ljudi, ki so/smo jih tekom zadetih noči v poletnih vrtovih psihe (iz)pustili odplavati mimo.

Novi studijski podvig švedskih Lake of Tears (ene izmed bolj prezrtih zasedb pod soncem metala, če hočete moje osebno mnenje) je definitivno najtrši album v njihovi skoraj dvajsetletni karieri in nikoli si nisem mislil, da bodo Lake of Tears (ki so v devetdesetih začeli v vodah doom metala, pozneje preskočili na nekaj, kar je bilo še najbolj podobno psihedeličnemu rocku, se spogledali z melanholičnim gothic metalom, se spet vrnili kot nenavadni Pink Floyd spin-off, razpadli, se čez nekaj let ponovno združili in zakorakali po črno tlakovani cesti metala) kdaj začeli igrati punk, toda Illwil se premika ravno v to smer. Dobro, preden dobite napačno predstavo, naj priznam, da sta v punk smer naravnana zgolj dva komada, toda enostavno sem moral začeti s to izjavo. Sploh, ker se devet skupin od desetih ponavadi z desetletji, ki jih preživijo v aktivnosti, tako rečeno 'pomehkužijo', izgubijo začetniški pathos, udarnost, energijo. Kar se tega tiče, imamo z Lake of Tears in albumom Illwill tako pred nami konkretno izjemo; dobro izjemo.

Gre skratka (in preden popolnoma zaidem) za zelo dinamično in po širokem emocionalnem spektru razlito izdajo, ki v vseh ozirih nadaljuje glasbene in besedilne teze, drže ter pristope, kakršne so Lake of Tears predstavili na leta 2007 izdanem albumu Moons and Mushrooms (če ste nad naslovom albuma navdušeni vsaj pol tako močno kot jaz, vam priporočam, da si pogledate še naslovnico ... in poslušate komad Planet of Penguins). Kitare so – razen redkih izjem, npr. House Of The Setting Sun – trde in dominantne (psihedeličnost iz sredine devetdesetih se je bolj kot ne porazgubila), ritmi skladb pa se mestoma že kar konkretno približajo death metalu ... oziroma (v skladbah Out Of Control ter Paraistes) punku.

Seveda pa ti enigmatični Švedi niso popolnoma prekinili stika s svojo zapuščino, ki niha od globoke melanholije do 'tripanja', in od folklornih motivov do izjemne zapomnljivosti nekaterih bolj v smer doom metala orientiranih skladb (npr. skladba Sweetwater). Tako lahko poslušalec uživa v nekoliko tesnobnem, a obenem tudi pomirjujočem ambientu belih in praznih juter odtegnitvenih kriz v skladbi House Of The Setting Sun, sočasno pa se (žal le retorično) sprašuje, čemu skladb s tako 'catchy' refreni, kot ga imata skladbi Illwill ter U.N.S.A.N.E., ni slišati po lokalnem radiu.

Lake of Tears se – na tematski ravni – na Illwill ukvarjajo predvsem s temačno in negativno stranjo potovanj na t. i. drugo stran resničnosti, zavesti (torej: drog), kar se jim – roko na srce – ne poda toliko, kot so se jim določeni psihedelični 'mushroom' tripi iz preteklosti (dober primer bi bil album Crimson Cosmos). Prav tako se je neznano kam porazgubil tudi humor – ki na redkih mestih, ko še obstaja, deluje nekoliko prisiljeno. Škoda, toda takšen je pač naravni red stvari. Sčasoma se vse konča in odmre. S stališča lirskega subjekta gre za neposredno nadaljevanje Lun in Gob: priča smo koncu kompleksnih, in razen sanjajočemu ('tripajočemu'), popolnoma nerazumljivih metafor, koncu čudnih barv noči; tu je rojstvo bolečine abstinenčnih kriz in empatičnega zavedanja ljudi, ki so/smo jih tekom zadetih noči v poletnih vrtovih psihe (iz)pustili odplavati mimo.

Gre skratka za izjemno prizemljeno izdajo, ki je polna ambivalenc in nihanj, in ki subtilno, a neprestano opominja na bolečine vsakdanjika, ki pa navsezadnje (edine) zares zapolnjujejo luknje v naših dušah/bitih/jazih, in nas spet in spet opominjajo, da smo živi. Če na Illwill gledamo s te strani, se album po izrazni (umetniški) moči ne razlikuje od katerekoli prejšnje Lake of Tears izdaje ... Škoda je le, da je estetika tega izraza (ter moči za njim) – kar postane očitno zelo hitro – v primerjavi s praktično vsemi dosedanjimi albumi tega benda nekam žalostno prazna, bleda, medla. Kot jutra na angleškem podeželju ... če so tudi v resnici seveda vsaj približno takšna, kot si jih predstavljam.

Avtor:
twitter facebook