recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

31. 10. 2012  Iamdisease - Iamdisease  (Storm Inside, 2012)
Od celotnega albuma lahko potegnemo samo najbolje – narejen je kot se ''šika'' in kot mora biti. Mogoče nekaterim ne bo ustrezal vokal, nekaterim kitare, mogoče pa se bodo našli celo nekateri, ki bodo rekli, da so bobni prepočasni. Seveda to ne velja za tiste posameznike ki se spoznajo na dotično zvrst in kateri vedo, kaj je dobro ... in dobro se začne na I in konča na E.

In smo končno pri enem izmed najbolj pričakovanih albumov na slovenskih glasbenih tleh. Odkar so 4 leta nazaj izdali demo, sem vedel, da bo to skupina, ki mi bo nudila tisto, na kar sem dolgo čakal. Temačno usmerjen HC obarvan z ostalimi zvrstmi.

No, pa malo obnovimo preteklost skupine in njenih članov. Vokalista Marka Rusjana se večina spomni iz Man In the Shadow, Iva Lozeja verjetno ni potrebno predstavljati, ker skorajda ni slovenske skupine, v kateri ga ne bi bilo, v večini pa ga najdemo in smo ga tudi našli v The Hoax Program, Elodea, Low Punch, … Basista Jana Terbižana večina pozna iz Elodea ter A Murder Theory, bobnarja Tomaža Ušaja pa poznate iz punk rock skupine Kennyball Smith. Člani in naštete skupine so naredile močan vtis na celotno slovensko sceno (gledano iz osebnega stališča) in kaj kmalu je tista primorska scena postala tudi kultna, saj praktično ni bilo skupine, ki bila slaba ali pa dolgočasna, kakor nekatere slovenske skupine (o imenih ne bomo).

Istoimenski plošček razvrata nam ponuja 11 skladb apokaliptičnega preigravanja inštrumentov ter kričečih vokalov iz dna srca in duše, ki traja približno dobre pol ure. Čar albuma je predvsem slovenski jezik, ki ga težko najdemo na domačih tleh in besedila so več kot dobrodošla.

Uvod v album Izoliran, Varen, Varen je instrumentalno precej podoben skupinam izpod kril založb, kot so Southern Lord ter A389 (no, pri tej malo manj, ampak še vedno). Gre za ''crustersko'' obarvan HC, ki dobro razpoloži poslušalca in ga pripravi na vokal gospoda Rusjana … neprecenljivo! Mogoče bodo tisti, ki so poslušali Man In the Shadow dobili ponovno tisti znani pridih, kot pri prvem poslušanju Pax Americana, ampak tukaj je vokal bolj dodelan – bolj kričeč, vendar še vedno dovolj globok, da ti zleze pod kožo – skoraj težko za opisati.

Vse skladbe na albumu izstopajo po svoje, npr. pri skladbi Želja Drugega najdemo super melodičen, a hkrati melanholičen uvod, ki dobesedno kliče po destrukciji uma. Dobrih 30 sekund kasneje pa te doleti razgiban vokal ter preigravanje bobnov, kitare pa so seveda klasika za vse, ki obožujejo skupine enakega kova ali dela Iva Lozeja.

Dobrote si dobesedno samo sledijo, veliko je tudi sludge/doom/ inštrumentalnih vložkov, ampak ne da bi možje s tem pretiravali, ravno nasprotno, saj jih  uporabijo takrat, ko jih pričakuješ in takrat, ko so potrebni.

Od celotnega albuma lahko potegnemo samo najbolje – narejen je kot se ''šika'' in kot mora biti. Mogoče nekaterim ne bo ustrezal vokal, nekaterim kitare, mogoče pa se bodo našli celo nekateri, ki bodo rekli, da so bobni prepočasni. Seveda to ne velja za tiste posameznike ki se spoznajo na dotično zvrst in kateri vedo, kaj je dobro ... in dobro se začne na I in konča na E.

twitter facebook