recenzije

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

banner
banner

recenzija

10. 2. 2019  Behemoth - I Loved You At Your Darkest  (Nuclear Blast, 2018)
I Loved You At Your Darkest je vsekakor album, ki razdvaja in še bo razdvajal oboževalce zasedbe in to še bolj kot njegov prednik The Satanist. Je pa tudi album, ki kaže, da benda in njegovega ustvarjanja ne morete niti jemati samoumevno niti ne morete predvidevati, kaj vam bo še pripravil v prihodnosti, če sploh bo kaj.

Ko so Behemoth leta 2014 izdali album The Satanist, so rekli, da gre za njihov ultimativni izdelek, o čemer je pričalo tudi samo ime albuma. Po tem albumu so si Poljaki vzeli daljšo pavzo, v sklopu katere je bobnar Inferno svoje moči posodil blackened death metal bendu Azerath, medtem ko se je vodja zasedbe Nergal podal v čisto druge vode z mračnim neofolk projektom Me And That Man, za katerega je trdil, da ga mora utelesiti, saj bi drugače zadeva lahko vplivala na zvočno podobo Behemoth. No, kakorkoli že – novi album, ki prvič v zgodovini zasedbe nosi res dolgo ime I Loved You At Your Darkest, predstavlja nekaj, kar od Behemoth nismo nikoli pričakovali. A gremo po vrsti.

Od zgodnjih devetdesetih so Behemoth vedno imeli ekstremen zvok – najprej so zveneli klasično, surovo black metalsko, se nato podali v death black vode v stilu Morbid Angel z albumoma Thelema.6 ter Satanica, nato pa šli v res hiter, ekstremen in celo pompozen death metal v stilu Nile z albumi Demigod, The Apostasy ter Evangelion. Z albumom The Satanist so šli zvočno bolj v enostavno, skorajda »poppish« smer, najnovejši izdelek pa deluje kot njegova popolnoma smiselna nadgradnja. Če so na The Satanist Behemoth stvari res poenostavili, na trenutke upočasnili in celo naredili zvočno zlahka dosegljivo, so z albumom I Loved You At Your Darkest šli še dlje. Album je namreč – vsaj v oziru Behemoth – počasnejši, izjemno mračen in dejansko zelo … no, rockerski.

Ja, vodja zasedbe in glavni ustvarjalec Nergal je v nekem intervjuju izjavil, da je še 15 let nazaj njegov največji vzor ležal v Morbid Angel, danes pa bi to vlogo bolj pripisal AC/DC. Jasno je, da so dnevi surovosti albuma Sventevith, hitrosti in tehničnosti Demigod ter bombastičnosti Evangelion zdavnaj mimo. A to bendu, ki sledi zgolj svoji črni viziji in se ne ozira na misli oboževalcev ali kritikov, seveda pritiče. In tako se pred nami odpira 46 minut albuma, ki je drugače dobil ime po citatu iz Biblije. A nič bibličnega ni v intru Solve, kjer otroci glasno in jasno zanikajo vse, kar je božanskega. In to, dame in gospodje, ni nekaj, kar si na Poljskem zlahka privoščite, še posebej, če ste bend, ki je zaradi blasfemije, ki je na Poljskem kaznivo dejanje, že pristal na sodišču oziroma, ki ne špara s kritiko obstoječih razmer na Poljskem. Vsekakor vam bodo ušesa zastrigla ob komadih Wolves Ov Siberia ter God = Dog, ki spominjata na nekaj, kar bi popolnoma sodilo na The Satanist. Hitro, direktno in neusmiljeno, pa čeprav je začetek komada God = Dog nekaj, kar bi prej pripisali novi eri norveških progresivcev Enslaved, da spevnega refrena ne omenjam. A kar vas čaka po tem, vas popolnoma sezuje.

Komad Ecclesia Diabolica Catholica je morda še nekaj, kar vam bo šlo čisto k srcu, saj zelo spominja na železni hit Chants ov Ezkaton z albuma Satanica. Odštevši seveda refren, ki bi ga prej pripisali zdaj mega popularnim Batushka, saj spominja na pravoslavni zbor. Potem pa pride največje presenečenje v obliki pesmi Bartzabel, kjer je refren odpet s clean vokalom. Zveni pa res dobro, ko smo že pri tem. If Crucifixion Was Not Enough … s svojim d-beatom, a zasanjano kitaro spominja na angleške Akercocke, kar se še dodatno nadgradi s komadom Sabbath Mater, kjer se znajdejo celo na terenu gothic rocka. Pravoverni Behemoth s surovim blast beatom in ostrimi riffi se najdejo v komadu Angelvs XIII, osrednji epski komad pa je gotovo Havohej Pantocrator z bombastičnim introm in izjemno mračnimi melodijami, s čimer se prej približajo kakšnim post metal bendom oziroma novodobnim black metal bendom v stilu Uada, Wolves In The Throne Room, Mgla ipd.

Rom 5:8 je vrnitev h klasičnim black metal koreninam, a kaj, ko ga spet obrnejo v novodobni, melanholični, melodični black. Predzadnja pesem, We Are The Next 1000 Years, je seveda manifest, izjava o neuničljivosti sile, ki jo uteleša zasedba Behemoth, zato deluje precej bolj svetlo, optimistično in se ozira na klasične Behemoth stvaritve iz začetkov 21. stoletja, nato pa se vse zaključi z bombastičnim outrom Coagula, za katerega se prav sliši, da je ustvarjen za zaključevanje live nastopov.

Seveda smo zdaj na hitro preleteli ploščo, ki v resnici skriva mnogo več. Ena zelo pomembnih stvari je občutek, da gre za eno veliko pesem, kar doseže s tem, ko slišite ponavljajočo se melodično temo, ali variacijo na le-to. Album deluje izredno mračno, a hkrati dinamično, čeprav se zdi, da od začetka proti sredini postaja vse bolj težak, morbiden, brezupen in apokaliptičen, nato v drugi polovici spet pridobi na tempu in proti koncu zagleda luč svetlobe. Ki se ji seveda roga na Behemoth način z bombastičnim outrom. Grandiozne elemente dosežejo seveda s trobili in godali, ki so stalni gosti na Behemoth ploščah od albuma The Apostasy naprej, medtem ko se detajli skrivajo v kakšnih strunarskih inštrumentih, zborovskih vokalih in še čemu. Skratka, album res skriva ogromno detajlov, ki se razodevajo z vsakim vnovičnim poslušanjem.

I Loved You At Your Darkest je vsekakor album, ki razdvaja in še bo razdvajal oboževalce zasedbe in to še bolj kot njegov prednik The Satanist. Je pa tudi album, ki kaže, da benda in njegovega ustvarjanja ne morete niti jemati samoumevno niti ne morete predvidevati, kaj vam bo še pripravil v prihodnosti, če sploh bo kaj.

In prav tu leži ultimativni ''statement'' zasedbe, ki od začetka sledi samo sebi. 

twitter facebook