recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

2. 3. 2014  Serpent Eater - Hyena  (Hammerheart Records, 2014)
Gre za zadovoljivo oceno 6 od 10.

Ime Serpent Eater je na sceni resda novost, a so člani skupine že poznani iz predhodnih skupin, in sicer  iz Throats, Hammerhead ter Das Krill.

Po združitvi članov naštetih skupin je za pričakovati žanrsko obarvano norost v smeri HC, power violenca, girndcora, noisecora, kaotičnega HCja, …. Oz. smer neprijaznega poslušanja skozi energične hitre žanre, v katerih so se predhodno zgoraj navedene skupine tudi premikale, in roko na srce, sem album Hyena v tej smeri tudi pričakoval.

Temu pa na moje presenečenje ni tako, kajti vse skupaj se bolj spogleduje v black, death, sludge, doom metal smeri, ki jo obdaja temačen crust/HC pridih (prav tako osebna dobrota).

Nekatere mogoče zmoti dejstvo, da so bili člani predhodno v povsem drugih sferah in da za naštete žanre niso ravno usposobljeni, lahko v temu primeru rečem, da ni vse tako, kot se kaže na prvi pogled. Vsakemu moramo dati priložnost, da se predstavi tudi v glasbeni luči (nikoli ne veste, kaj vas lahko doleti) in smo v tem primeru postavljeni pred pluse in minuse albuma in skupine.

Pozitivnem in negativnem pogledu pa se na žalost niso mogli izogniti niti Serpent Eater.

Kar me ne privlači pri Hyena, je zatohla produkcija iz ozadja (slišana pri vokalih in občasnem igranju kitare), ki je v večini povsem odveč, je pa na trenutke na pravem mestu.

Odvečna je recimo pri uvodni skladbi Ebola, ker se nikakor ne more spoprijeti z začetnimi kitarskimi vložki kova At the Gates (natančneje album Slaughter Of The Soul). Iz mojega stališča, bi bilo bolje zadevo slišati v čisti verziji, kar pa lahko zatrdim tudi v nadaljevanju skladbe oz. pri ''zmetalizirani psihadeliki'', primerljivi z The Atlas Moth, kjer je logično tole odveč.

Po drugi strani je pa dobrodošla pri vokalu oz. krikih agonije in večnega trpljenja ter objemu black metala pri samem zaključku (Ebola).

Kot sem rekel, je plus in je minus.

Zgoraj navedena Ebola je v celoti oz. kot okvir povsem primerljiva z zadnjim albumom skupine Agrimonia Rites Of Separation (minus ''psihadelika''), kar pa ne pomeni nič slabega.

Povsem druga stran primerjav pa se pokaže pri skladbi Leitmotiv, kjer se recimo v nekaterih momentih začuti temačen crust in black metal, ki je dobro viden pri skupinah Ancst ter Sunbourne.

V primeru Leitmotiv je zatohla produkcija na pravem mestu, ker se iz mesta počrnjenega crusta zadeva premakne v umazan sludge/doom žanr, po načelu Cough, in kdor je v preteklosti poslušal Cough, ve da brez hreščečega ozadja glasba ne pride do izraza.

To pa ponovno ne pride v poštev pri Last Cold World, ki pa zapiha v smer Dissection skladb (kar pomeni v celoti ponovno Agrimonia).

Kdor je poslušal Dissection ve, da imajo v sebi čar agresije in melodije in bi z zatohlim dejanjem zadevo uničil, ravno to delajo Serpent Eater pri skladbi Last Cold Word.

Ima sicer v sebi tisti plus, kjer kombinirajo jezo, agresijo z ''catchy'' melodičnimi vložki, ampak bi bilo bolje, če minusi ne bi bili prisotni.

Album Hyena ni vrhunski, je dober, hibriden, na trenutke precej ortodoksen, a še vedno mu za določene trenutke manjka tisti ''boom'' material brez hreščečega ozadja.

Gre za zadovoljivo oceno 6 od 10.

twitter facebook