recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

11. 3. 2013  Stone Sour - House Of Gold & Bones Part 1  (Roadrunner, 2012)
Končno spet plata Stone Sour kot se šika.

Zasedbe Stone Sour mnogi ne poznajo, pa čeprav gre za prvi bend gospodiča Coreya Taylorja, ki je že kar nekaj časa znan kot frontmen zasedbe Slipknot. Dejansko gre za prvi Coreyev bend, ki je bil ustanovljen leta 1992, a je prenehal obstajati leta 1997. Takrat se je Corey pridružil zasedbi Slipknot skupaj z nekdanjim Stone Sour kitaristom Jimom Rootom, ki je še danes v Slipknot in Stone Sour. Prvi bend obeh mož je bil na pavzi in se vrnil šele leta 2002, ko so Slipknot vzeli nujno potreben počitek.

Prvi, samonaslovljeni album, je pokazal drugo stran neverjetno divjega frontmena, pa tudi glasbeno je vedno bil čisto druga skrajnost, če ste ga postavili ob bok Slipknot, čeprav so z leti zvokovne značilnosti obeh kar lepo začele prehajati iz enega v drugi bend in obratno. Samonaslovljeni prvenec je predstavil precej hardrockerske prijeme, ki so se v nizkih tonih in ob divjih bobnih precej spogledovali z gruvom, a novost je bila Coreyeva vokalno nežnejša plat, ki je bend približala mainstreamu. Nato je sledilo nekaj let pavze, saj so se Slipknot vrnili na sceno s plato Volume 3: Subliminal Verses in do drugega albuma kvinteta Stone Sour je bilo treba počakati do leta 2006, ko je izšel malce manj zagruvani, a vseeno precej hkrati heavy in hkrati lep, melodičen, na trenutke že skorajda ''popish'' album Come What(Ever) May.

Sledil je še album Audio Secrecy, ki je po mojem mnenju njihov najbolj neinspiriran, pocukran in predvidljiv zdaj že odkrito ''college rock'' izdelek, katerega je Coreyev performans na Slipknot albumu All Hope Is Gone, ki je izšel par let pred omenjenim Audio Secrecy, gladko peljal scat.

Vmes je Corey Taylor, gonilna sila benda Stone Sour, avtor vseh tekstov in večine glasbe, odkril pisateljski dar, izdal knjigo in odpičil kar nekaj solo ''spoken word'' nastopov. A kljub temu je dobro organizirani človek začel snovati nov album Stone Sour, ki ga je dodatno omračila trpka izkušnja ob izgubi dobrega prijatelja, basista zasedbe Slipknot, Paula Graya, ki je preminil zaradi prevelikega odmerka drog.

Tako je album House Of Gold & Bones, prepojen z novimi spoznanji, grenkimi sadovi časa in življenja ter željo po izražanju ob neizmerljivi izgubi bližnjega človeka (poleg tega se je Taylor še ločil), dobil tisto tako željeno brco v rit in izdelek je spet povrnil tisti ''edge'', ki so ga Stone Sour ob svoji nežnejši plati vedno uspešno kazali svetu.

Album House Of Gold & Bones Part 1 je – kot ime pove – prvi del širšega koncepta, ki se bo zaključil aprila letos z izidom albuma House Of Gold & Bones Part 2. Zgodba prvega albuma ni pozitivna, ni srečna in temu primerno album zveni precej bolj surovo, agresivno, čeprav se melodike, jasnih struktur in ''catchy'' pridiha ne more in verjamem, da tudi noče znebiti. Je pa primerjava tega izdelka s Pink Floydovim epsko dolgim in pomenljivim The Wall malce pretirana, čeprav je v segmentih besedil, artworka in na koncu koncev same glasbe razumljiva. A vseeno ne v toliki meri.

House Of Gold & Bones je dinamična plata, ki nudi tako veliko razbijaških trenutkov (recimo s prvim komadom plate ali pa kasnejšim komadom RU486) kot tistih nujnih mirnih pasaž (recimo pri komadu The Travellers: Part 1). Po eni strani, torej, ponuja gruvaške, trde riffe, ki se gibljejo nekje med Metallicinim obdobjem Black Albuma in družbeno sprejemljivim rockovskim pridihom Soundgarden, Nickelback in celo Alice In Chains. Coreyev raskav vokal uspešno interpretira različne emocije in nikoli ne zveni pičkasto, pocukrano ali zlagano, medtem ko pod širokim vokalnim razponom uspešno dvigujejo moč in hkrati budijo solze riffi in solaže Jima Roota ter drugega kitarista Josha Randa.

Nekako je to po mojem mnenju najbolje ujeto v pesmi Tired, kjer še dodatno gostujoča godala dajo ravno prav filmsko atmosfero, a hkrati so toliko v ozadju, da še vedno vemo, da imamo opravka z dobro, rockovsko brco v jajca. Tudi bobnarski ritmi Roya Mayorge uspešno plujejo med masivo in peresno lahkoto, medtem ko je gostujoči basist Rachel Bolan, ki ga poznate iz zasedbe Skid Row, lep kompliment vsemu skupaj, a kaj posebej izstopajoč žal ni. 

Vsekakor je tole dobra vrnitev in omenjeni album lahko zlahka postavimo visoko med dosežke zasedbe.

twitter facebook