recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

13. 3. 2012  Terrorizer - Horde Of Zombies  (Season Of Mist, 2012)
Ali bi tale plata naredila tak bum, če ne bi bilo ob imenu zasedbe še toliko mogočnih referenc na preteklost?

Mislim, da se tokrat res ni moč ogniti sintagmi ''comeback album'': gre za vrnitev Terrorizer BREZ Jesseja Pintada, katerega riffi so poleg bobnanja Peta Sandovala tisto, kar je konec osemdesetih naredilo prvenec World Downfall tako kulten oz. nepresegljiv. Gre za vrnitev bobnarja Peta Sandovala, ki se je očitno s tem hotel po eni strani izogniti vsem kolobocijam, ki jih je prinesla nova plata od Morbid Angel, po drugi strani pa je izumitelj (kontroliranega) blast beat bobnanja hotel svetu pokazati, da se je vrnil in da je (vsaj tako zveni) spet zdrav in (če se ne morem izogniti klišeju) močnejši kot kadarkoli.

Aja, je tudi vrnitev Davida Vincenta na basistične dolžnosti, ampak to pač res izpostavljam s takim ''pa kaj'' tonom, ker bi resnici na ljubo lahko tukaj igral bas kdorkoli, saj res ni nič posebnega (ne Vincent, ampak basist na tej plati), pa tudi na spotu Hordes Of Zombies bi prej rekel, da je nekdanji basist od Bestial Mockery, ne pa Evil D himself.

Zdaj pa se vrnimo k plošči Horde Of Zombies, ki nikoli - res nikoli! - ne bo presegla prvenca World Downfall, je pa vsekakor presegla grozljivo zvenečega vmesnega (šibkega) člena Darker Days Ahead. In je res dobra.

Plošča se namreč vrača v čase največje razširjenosti grindcora in ki se je takrat šele začel pečati z death metalom. Če pojasnim: album je močan na bobnarski in riffovski ravni, medtem ko tistega ''death metal'' faktorja, ki se kaže v pretirano dobrem muziciranju (še posebej začinjenim s solažami) ni preveč. In Hordes Of Zombies zveni kot apokalipsa v vsej svoji slavi, mogočno, neustavljivo in grozeče.

Komadi so krajši, a dinamični in začuda se ne ponavljajo toliko v podrobnostih, kot se to recimo zdi pri Rotten Sound. Je bolj prvi Coldworker, vmesni Misery Index ali pa zgodnji ... no, ajde, Terrorizer. Katina Culture, kitarist (mislim, da je Indijanec, vsekakor pa ne izgleda kot punca, le ob imenu nisem prepričan, če je on ali ona) streže s peklensko dobrimi riffi, ki spominjajo malo na Napalme, malo na Slayer, a so zdaleč od tega, da bi bili Pintadovski. Kurc, še Mitch Harris prej zveni kot Pintado, medtem ko je Katina bolj pod vplivom minimalizma in enostavnosti, ki le-temu pritiče. Tu ni pintadovskih ''hookov'' ali kakšnih takih potez, so pa riffi vseeno fajn.

Kot sem prej omenjal, bi bas igral lahko vaš sosed, tako da je Evil D. prisoten le na fotki in imenu (mogoče tudi v živo, ampak tu niti v enem trenutku ne dobiš občutka, da je David Vincent iz Morbid Angel basiral na tej plati - recimo, na World Downfall si to lahko rekel, saj je še kakšen vokalni del bil prisoten). Je pa drugi in najpomembnejši del Terrorizer ritem sekcije, Pedro ''Pete The Commando'' Sandoval, več kot dovolj prisoten. Čisto in jasno bobnanje, ki vedno pritiče podanim riffom, ne tako hitro kot pri Morbid Angel, a toliko bolj masivno, kolikor je morda počasnejše.

Jebat ga, ne pričakujte hitrosti tipa Formulas Fatal To The Flesh.

Je pa vsekakor dokaz, da človek spet lahko tolče do nezavesti in da še vedno lahko izvaja ''sandovalizme'' brez težav. Je pa bobnanje tukaj precej povprečno, a glede na zadnja leta Sandovalovih težav s hrbtom, je tole igranje več kot dovolj velik dokaz, da je možakar nazaj, kjer mora biti - misleč, za bobni, ne pa, v katerem bendu.

Anthony Rezhawk zveni še bolj ostro kot prej in s temino glasu bolj spominja na Kama Leeja na plati Inhuman Conditions od Massacre kot pa crusterju iz prejšnje plate. Je pa precej enoličen, če bi dal še kak krik, bi bilo toliko bolje. A raje poslušam tole kot pa nekakšno napenjanje v stilu kakšnih zgodnjih crusterjev ali pa ogabno nerazumljivo bri-bri kruljenje.

Teme so čisto grindcorovske (zombiji FTW!), naslovnica taka kot pač je, vse skupaj pa dober album, ki si ga boste radi vrteli večkrat, a se verjetno vseeno vprašali - ''Ali bi tale plata naredila tak bum, če ne bi bilo ob imenu zasedbe še dovolj mogočnih referenc na preteklost?''

twitter facebook