recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

7. 4. 2013  Pristina - Hopeless/Godless  (The Path Less Traveled Records, 2013)
Album Hopeless/Godless nam že pri samem naslovu da vedeti pri čem ste. Je depresiven (Hopeless), a hkrati se še vedno drži teme in okulta (Godless)in bo zadovoljil vse tiste, ki obožujete satanizem izven black metala.

Pristina (skupina, da ne bo kdo pomislil na Kosovo) je ena izmed tistih skupin, ki me je pred leti prekleto presenetila, ker je bila sestavljena iz skupin, katere sem dobrih deset let nazaj oboževal.

Se pravi ključna člana skupine sta predhodno igrala v skupinah, kot so What Weapons Bring War (ki je močno spominjala na začetke The Black Dahlia Murder), 100 Demons (tisti, ki obožujete težak HC, veste o čem je govora), A Thousand Falling Skies (za tiste čase dober metalcore bend) ter nepozabni Invocation of Nehek (ki pa je pometel z vsemi takratnimi metalcore skupinami – jezen in daleč od trenutnega jokanja).

Od vseh naštetih skupin, sem najbolj oboževal Invocation of Nehek, katera pa tudi je najbližja skupini Pristina.

Po razpadu skupine Invocation of Nehek, priznam, od članov skupine nisem pričakoval kakršnega koli povratka, nisem bil niti mnenja, da je potrebno ustvariti kopijo prej omenjene Invocation of Nehek.

In tako sem prvič slišal EP Khe Sanh, težak in jezen kot se spodobi, samo mene osebno ni prepričal, da bi ga uvrstil med tiste albume, ki jih poslušaš večkrat.

Kar je skupino Pristina iz mojega vidika poneslo v višave, je izdaja iz leta 2010, imenovana The Drought (Ov Salt and Sorrow), katera je vsebovala vse mogoče. Od post metala, metalcora, HCja, black metala, grindcora, …. skratka vsega in tudi cover skladbo Temple of the Morning Star skupine Today Is the Day.

In potem tri leta tišine in kot strela iz jasnega album Hopeless/Godless.

Kot prvo sem bil prekleto presenečen, kajti albuma res nisem pričakoval in seveda poslušanje je bilo več kot obvezno.

Vse skupaj se začne s skladbo The Motherfucker (nominacija za najboljši naslov skladbe 2013), ki se začne težko, brez kakršnekoli hitrosti in olepšav. Je ''zmetaliziran HC'' iz 90-ih, brez dodatkov. 3 minute teže celotnega sveta še nikoli ni zvenelo tako temačno in jezno.

Vokalno je zadeva identična recimo skupini Disembodied in podobnim. Je nergavo, moško (odsvetovano vsem nežnim dušam) in pa nostalgično (glede na to, da spominja na skupine iz 90-ih).

Pot v podzemlje pa se, kot pri prvi skladbi, nadaljuje tudi pri The Black Syph, katera je praktično podobna, le da vsebuje pri drugi polovici pridih doom ter sludge ritmov – še bolj počasi in še bolj temačno – brez komentarjev (spodnja čeljust se dotika mize).

Vrhunce na albumu pa lahko pričakujete pri skladbah, kot so Darker (Omega) ter Hopelss/Godless, kjer poleg že omenjenih žanrov prejmem še dodatek post metala, noisa, malenkost grinda ter totalno depresijo – kjer se začuti agonijo iz strani pevca (kateri je za nov album povedal, da se dotika najtemnejšega obdobja v njegovem življenju).

Vokalno se album ne razlikuje, 80% je zadeva kričeča in nergava, ostalih 20% pa vsebuje depresivno prepevanje – pri katerem te žalost kar objame in zavije v črno.

Na področju besedil pa se od samega začetka ni nič spremenilo, še vedno je govora o zlobi, nasilju, smrti, satanizmu in osebnih depresivnih tavanjih, katera so spremljala pevca Brendana Kana.

Album Hopeless/Godless nam že pri samem naslovu da vedeti pri čem ste. Je depresiven (Hopeless), a hkrati se še vedno drži teme in okulta (Godless)in bo zadovoljil vse tiste, ki obožujete satanizem izven black metala.

twitter facebook