recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

11. 11. 2012  Neurosis - Honor Found In Decay  (Neurot Recordings, 2012)
Pri koncu, tako kot pri vsaki dobri izdaji (osebno sem si album zavrtel od začetka do konca kar precejkrat ), dobimo že znan grenak priokus, saj nas zadane hladna realnost, ker kaj hitro se zavemo, da bo do novega albuma zopet potrebno čakati nekaj let.

Vsi se lahko strinjamo, da je minilo preveč časa od zadnjega studijskega albuma legendarnih in vsemogočnih Neurosis. Natančneje - minilo je kar 5 let odkar so možje težke atmosfere izdali album Given to the Rising in čas je napočil, da se možje apokaliptičnega mišljenja ponovno predstavijo z novim izdelkom, imenovanim Honor Found In Decay.

In tudi če se vsi strinjamo, da je minilo preveč časa od Given to the Rising, se hkrati tudi strinjamo, da je za dober album potrebno več kot le 1 leto. Ker Neurosis ni le glasba, je več kot le-to, in za glasbeno ter umsko doživetje vsake nove izdaje je potrebno precej več časa in truda za podoživljanje apokaliptičnih vizij.

Okvirno je Honor Found In Decay še vedno tisti pričakovano-nepričakovan album, ampak da vas opozorim, Honor Found In Decay se kar precej razlikuje od predhodnika in to v dobrem pomenu besede (odvisno, kakor za koga – beri dalje).

In omenjena razlika je v tem, da je album bolj temačen, a hkrati ne tako ''težak'', kakor Given to the Rising, je atmosferičen, a hkrati povsem lahkoten, je poln novosti, a že slišan, predvsem pa je minimalističen, a precej razvejan v vse smeri in je temelj vsega, kar drži tako imenovano ''post metal'' zvrst.

Od 7 skladb se jih 6 od njih začne precej podobno, z izredno tihim uvodom, lahkimi kitarami, ki nam ponudijo tone tavanja, kot smo jih bili vajeni pri skladbah To the Wind, … post rock vložki in potem sludge metal napad najbolših izdaj Neurosis (Through Silver In Blood).

In če vas do sedaj zasanjane kitare niso prepričale, pa vas pa bodo definitivno klaviature. So skrivnostne in se pri večini skladb premikajo iz ozadja v ospredje in obratno. Seveda pa je največji čar tega dejstvo, da se vlijejo skupaj s Scottom Kellyem in njegovim neopisljivim možatim vokalom.

Instrumentalno je celoten album precej razgiban, npr. bobni so kot pri vsaki izdaji vživeti in vneseni točno tam, kjer morajo biti. Kar se pa tiče efektov ter kitar, si pa verjetno niti predstavljati ne moremo, kaj in kako sta planirala Scott Kelly ter Steve Von Till med snemanjem albuma, v drugih besedah boljših kitarskih vložkov in kitarskih efektov to leto definitivno ne bomo slišali več, niti nismo slišali. Je melodično in težko, hkrati pa se čuti čisti zvok kitare - bolj ko ga poslušaš, bolj se spustiš v detajle vsega igranja.

Čar klaviatur se najbolj občuti pri skladbah kot so Bleed the Pigs, kjer dobimo pridih apokaliptičnega znanstveno fantastičnega filma iz 80-ih, je srhljivo in občudovanja vredno. Seveda ''romantično melodičnih'' vložkov klaviatur tudi ne manjka, strast vlita v skladbi My Heart For Deliverance je delo samih mojstrov in eno najboljših del, kar sem jih slišal.

Če bi bil postavljen pred dejstvo, da moram izbrati eno samo skladbo iz albuma Honor Found In Decay, katera bi predstavljala Neurosis, bi se odločil, za My Heart For Deliverance. Zakaj? Enostavno! Zleze ti v ušesa, kot vsaka skladba skupine, samo za malenkost bolj, ker zajema celoto vseh zvrsti v eni sami skladbi. Se pravi, od drvečega sludge ritma pa vse do post rock melodij in pa klaviatur po načelu Isis. Mogoče ni samo ta skladba izbor za najboljšo na izdaji, upam si trditi, da je to eden izmed vrhuncev letošnjega leta v kategoriji med posamičnimi skladbami.

Pri koncu, tako kot pri vsaki dobri izdaji (osebno sem si album zavrtel od začetka do konca kar precejkrat ), dobimo že znan grenak priokus, saj nas zadane hladna realnost, ker kaj hitro se zavemo, da bo do novega albuma zopet potrebno čakati nekaj let.

twitter facebook