recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

30. 8. 2016  Wolf Hoffmann - Headbangers Symphony  (Nuclear Blast, 2016)
Njegova najnovejša solo plošča, Headbangers Symphony, je sicer uradno zasnovana kot Wolfovo nadaljnje raziskovanje sveta klasične glasbe, pa gre v resnici za to?

Wolf Hoffmann je kitarist nemških heavy metal legend Accept. Tu se recenzija konča, a bi se lahko prav na tem mestu tudi končala. Njegova najnovejša solo plošča, Headbangers Symphony, je sicer uradno zasnovana kot Wolfovo nadaljnje raziskovanje sveta klasične glasbe, pa gre v resnici za to?

Glede na to, da gre za album, ki ga poganjajo power chordi in glasna lead kitara, niti ne. V resnici je to Wolf Hoffmann, ki solira čez osnovne melodije znanih klasik, spremljajo pa ga češki filharmoniki. Zveni torej bolj kot ne kot Accept s podaljšanimi klasičnimi melodijicami minus vokal. Da ne bo pomote, gre za čisto profesionalen in poslušljiv izdelek v svetu heavy metala – Wolf igra čisto in z občutkom, ki ga 99% metal kitaristov danes niti zblizu ne premore. Kot nameček naj še omenim, da za razliko od omenjenega števila kitaristov Wolf ne masturbira brez repa in glave, pač pa igra melodično in okusno.

In še vedno v stilu Accept, sicer z orkestralno spremljavo, pa vendarle. Kdor išče nekaj presunljivega in zanimivega v plošči Headbangers Symphony, tega ne bo našel. Gre pa za dobro posneto, dobro sproducirano in čisto poslušljivo zbirko pesmi. Ta gotovo navduši vse, ki tesno pričakujejo kaj novega v klasičnem stilu nemškega heavy metala s kančkom epske note, ne ponuja pa nič oprijemljivo novega, kar bi zažgalo v živo, kot so to storili Accept na zadnjih ploščah.

Aja, ultra plus točke za izbiro skladbe „Night on Bald Mountain“, ckrnil od smeha zaradi naslova.

twitter facebook