recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

11. 7. 2013  Devil's Bridge - He Is Crossing  (samozaložba, 2013)
Ne tako povprečen izdelek, ki pa še vedno kaže, da imajo Devil's Bridge še precej neizkoriščenega potenciala, ki bi jih lahko dvignil daleč nad povprečje.

Devil's Bridge je eden tistih bendov, ki tako kot večina bendov na zahodnem delu naše države ustvarja precej zanimivo glasbo, ki se vam bo usedla v spomin predvsem zaradi resnično nalezljivih kitarskih linij. Tako je – prva stvar, ki usmerja fokus pri poslušanju kar dolgega prvenca He Is Crossing, so kitarske linije, kitarski liki, kitarski zvok ipd.

Kar ni seveda nič napačnega.

A na začetku razčistimo nekaj. Tolminski trio je nekdo deklariral kot death/thrash zasedbo. Z oznako se ne bi strinjal, ker bend nima niti malo skupnega s kakšnimi Demolition Hammer, zgodnjimi Malevolent Creation ali pa – če smo res natančni – s Sepulturinim Arise.

Tole je vseeno z razlogom bolj podobno modernejšim melodic death metal bendom.

Pred sabo imamo precej – v smislu zvočne podobe – dobro posneto plato. Pri kateri prednjačijo kitare, tako da boste tu na račun prišli predvsem poslušalci, ki imate že poln kurac tega, da je zadnjih par let prva oznaka pri poslušanju kakšne plate nekaj takega kot ''Tile bobni sekajo!'' ali pa ''Kak hitri pedali! Fuck'' ipd. Ker glasba Devil's Bridge prednjači predvsem na fronti zanimivih kitarskih riffov, ki se prepletajo po celi plati in nase vežejo tudi zanimive solaže, ki niso virtuozne, so pa učinkovite in primerne.

Riffi so nagruvani, nalezljivi in so tako sestavljeni in razporejeni po plati, da gredo čisto prijetno v uho, brez da bi bili ''popish''. Niso pa deaththrashevsko kompleksni ali pa zoprno, novodobno ''Glej, mama, prihajam iz Berkleya v Kaliforniji in znam odigrati 30 arpeggiotov v sekundi!'' komplicirani po nepotrebnem.

Tole so riffi kot taki. A ne z velikim R.

Namreč, glasba tria se giblje v melodični podobi predvsem poznejšega skandinavskega death metala. Po eni strani so bolj zanimivi kot riffi večine novodobnih slovenskih melodic death metal bendov ali pa bendov, ki tripajo na recimo KSE ali As I Lay Dying.  

A riffi zvenijo predvsem … veselo. Kaj mislim s tem? Se spominjate večnih riffov plate Crematory od Sarcasm, ki glede na zgodnje Sarcasm demote zvenijo precej svetlejše, up-lifting, drznem si reči, da celo veselejše? No, tako mi delujejo riffi na plati He Is Crossing.

Mogoče je veselo napačen izraz. Recimo pa, da delujejo ''svetlo'' in zato v večini primerov gubijo svojo sprva izraženo moč.

(Če bi za primorsko regijo (če sem pri geografiji kiksnil, se opravičujem, ker sem v tem res bolj slab) skušal najti primer temačnih, mastnih in udarnih riffov, ki pičijo svoj ''take'' na švedski death ali death n roll, potem bi za primer izbral Hellcrawler.)

Torej, smo še vedno pri riffih, ki zvenijo mogoče svetlo in na trenutke kot ripp off novejših metalcore ali melodic death bendov, so pa na srečo le-ti na trenutke precej ''groovi'', mastni, odigrani zanimivo in so vseeno eno stopničko višje kot običajni Hellcrawler riff.

Ker se ne ponavljajo v tolikšni meri in ker so popestreni z dobrimi uvodi, zanimivimi kitarskimi liki in po mojem mnenju zelo dobrimi, čeprav morda klišejskimi soloti. Imajo pa tudi kakšna dodatna presenečenja (poslušajte recimo komad Time).

In zato tudi instrumental tipa Soul Of Satan ni slab, a vseeno je malce preveč predvidljiv, klišejski in spet – presvetel.

Dejansko so tukaj zmešani kar zanimivi vplivi. Po eni strani se čuti švedska death metal šola, se pa precej čuti tudi modernejša ameriška melo-death šola, čeprav groove v kombinaciji riff-boben na trenutke vleče celo na bende tipa Pro-Pain. Ampak zelo malo.

Zdaj pa pustimo končno kitaro pri miru in se osredotočimo na ritem sekcijo. Ta je šibkejša vsaj na bobnarskem področju, saj boben zveni – kljub dinamiki raznolikih ritmov – malce slabše predvsem na področju tekočega igranja in izvajanja raznih ritmov. Res, boben izpade nekako poceni, kot bi se bobnar zadrževal ali bil trenutno premalo bobnarsko razgledan, če me razumete. Mislim, da tu bend gubi precej.

Bas kitara je na srečo mnogo bolj suverena in trdna, a na koncu koncev je nekako preveč v senci kitar, neizstopajoča, čeprav ima par svojih trenutkov, ko pride do izraza (začetek komada Why Are We Here).

Na koncu je tu še vokal, ki me spominja na raskavo oglašanje Between The Buried And Me vokalista Tommyja Rogersa in nizkotonsko kričanje vokalista zasedbe In Aeternum na plati Forever Blasphemy, občasno pa tudi na enega in edinega, Immortal Abbatha. A je vseeno precej monoton. Čeprav je dikcija čudovita in večino besedil razumete brez da bi brali tekste, sčasoma postane – ob razgibani kitarski podobi – dolgočasen in se stopi z ozadjem. Ob takih vokalih razumem, zakaj sta Speed Strid in Anders Friden začela tudi peti, Tompa pa še bolj brutalizirati svoj divjaški krik.

Naslovnica demota je photoshopovsko delujoča srednja žalost z likom, ki spominja na nekaj iz intra Diabla I, kar vas gleda grdo, medtem ko stoji pred mostom in vam kaže svojo ''moč'' z ognjeno kroglo v desni dlani. Cheap as fuck!

Devil's Bridge v marsikaterem pogledu na plati He Is Crossing zvenijo zanimivo, dinamično in dobro. Res, predvsem na kitarskem področju boste tu marsikdaj našli kaj zelo zanimivega, vsekakor pa catchy, če ne celo nalezljivega. Treba je pohvaliti tudi to, da kljub velikemu številu komadov še vedno uspejo obdržati pozornost poslušalca od začetka do konca, pa čeprav na trenutke (predvsem zaradi dvojno posnetega vokala, nezanimivega bobna in prežvečenih kitar) človeka res prime, da bi stisnil stop in pospravil CD enkrat za vselej.

Vsekakor je pri Devil's Bridge še zelo veliko dela, kar se tiče oblikovanja jasne in bolj izražene in nepredvidljive glasbene slike. A časa imajo več kot dovolj.

twitter facebook