recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

1. 8. 2013  Total Fucking Destruction - Hater  (Kaotoxin Records, 2011)
Grindcore, ki je vedno aktualen.

Vem, zadeva je izšla leta 2011. Ampak je dolga 26 minut. In boljša je od večine trenutnih zadev. Tistih, ki niso v grindcore žanru.

Total Fucking Destruction je ameriški grindcore trio, ki je do zdaj skupaj z albumom Hater posnel 3 studijske albume. In milijon split posnetkov, EP-jev in demotov. V živo so nastopali tudi v Sloveniji, in sicer leta 2000 z Dickless Tracy in Corcoras. Uf, Corcoras!

Njihov bobnar je Richard Hoak. Mislim, da tudi poje v bendu. Zamenjali so nekaj članov – zdaj sta poleg Richarda v bendu še Dan O'Hare na bas kitari (mislim, da le-ta zdaj igra tudi v Brutal Truth, a kitaro, ne basa, ker le-tega igra Dan Lilker) ter kitarist Ryan Moll. Vsi si v bistvu delijo vokalne dolžnosti.

No, Hater ima okrog 27 komadov, ki se skupaj z bonusom od Nasum odvrtijo v manj kot 30 minutah. Vsekakor gre za hitri in dobro izvedeni grindcore, ki združuje tako šus, kot d-beat kot počasne bluesovske dele, ki ravno prav popestrijo stvar. Zakon stvar so vokali, ki spominjajo na Toma Arrayo na plati Undisputted Attitude. Bobni so za ta žanr precej v ozadju, zato pa so toliko bolj zanimive kitare, ki res spominjajo tako na stari ameriški HC kot na GC in podobno.

Kot vsak grindcore izdelek, tudi Hater nosi posebno sporočilo: prihaja apokalipsa. Počasi. A to se pove zelo hitro v komadih a la Dudehammer, 7 Billion Imaginary Deaths, Meat Without Feet, Human Is The Bastard.

Tu ni neke posebne filozofije – samo šus.

In ne – tole ni podobno Brutal Truth. Slednji so mnogo bolj noiserski. TFD so kot projektil – hiter, nenapovedan, natančen – in smrtonosen.

Fuck!

twitter facebook