recenzije

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

banner
banner

recenzija

4. 11. 2012  Xibalba - Hasta La Muerte  (Southern Lord Records, 2012)
Težki srednje hitri bobni, ki so na trenutke izredno počasni, ti kar pihajo na dušo in albumu se vse bolj približuješ ... tudi umsko.

Ponovno ena izmed izdaj založbe, katera še ni in ne bo nikoli izdala slabega ali dolgočasnega albuma. In tokrat je za Southern Lord prišel čas, da izdajo album kalifornijskih Xibalba (kraj ''strahu'' v zgodovini Majev). Verjetno se vsi (če že vidite založbo) nagibate k temu, da veste, kaj bo skupina preigravala. Seveda, vsi se nekako nagibate k crustu, doomu, sludgu, dronu, … saj vsi vemo, kakšne izdaje prihajajo iz omenjene založbe.

Ampak tokrat gre malo drugače, kajti Xibalba ni ravno podobna skupinam, kot so Martyrdöd, Pelican, Wolfbrigade … Je dobesedno ostanek in dober spomin težkih HC-skupin iz 90-ih. In če še vedno dvomite v to, vam najprej toplo svetujem poslušanje skupin, kot so Disembodied, Bloodlet, Earth Crisis (samo All Out War ter Gomorrah's Season Ends, ostalo je precej dolgočasno) in potem še Xibalba ter njihovo celotno diskografijo, ampak vse lepo po vrsti, ker najslajše vedno pride na koncu.

Torej, da vam/nam slučajno ne bo ušlo dejstvo, da je bil v 90-ih težak HC na vrhuncu, so nam možje straha ponudili novo izdajo Hasta La Muerte (mogoče sem jih v preteklih nekaj mesecih že omenjal pri izdajah A389 Recs.), ki pa nam/vam je/bo stresla dušo, vse od nepričakovane težine in globine ekstremne glasbe.

Kako najbolj opisati omenjen album, … okvirno se zavedate, da gre za metalično obarvan HC in tisti, ki ste se prej spomnili na vse pozabljene skupine, vam je zadeva jasna, vsem ostalim pa je vse skupaj mogoče malo tuje. Dobro, ne bomo se spotikali ob Madball, Agnostic Front, Skarhead, … ki so prav tako v 90-ih utrjevali svoj HC, ampak tukaj je vse bistveno drugače, ker je več metal vložkov, npr. vokalno pa je večina podobna Obituary (ne vsa), kitare so seveda v maniri Kerryja Kinga, bobnanje pa vredno vsake pogube in od vsega naštetega pride najbolj do izraza Hasta La Muerte (v današnjih časih).

Že od samega začetka je zadeva jasna, kajti že pri prvi skladbi se ti naježi koža in takoj začneš spremljati naslove skladb. Prva, No Serenity, je precej identična prej omenjenim Disembodied, ampak to ni nič slabega, ker skupin na princip Disembodied praktično ni več (ali pa jih je izredno malo). Težki srednje hitri bobni, ki pa so na trenutke izredno počasni, ti kar pihajo na dušo in albumu se vse bolj približuješ ... tudi umsko.

Nekje do sredine albuma, pri skladbi Sentence, se ponovno zaveš, da si fizično še vedno prisoten v realnem svetu, ampak vse bolj podoživljaš skladbo umsko, ker ritmom in resnični izpovedi ni konca. In če Sentenced  naredi nekaj posebnega, prideš do skladbe Mala Muje in Xibalba te imajo v svojem primežu. Depresivno obarvane kitare, ki te spominjajo na vse tegobe tega sveta in potem v ozadju še ženski vokal (v smeri Chelsea Wolfe), ki spominja na melanholijo posameznika. Za dodatek smo deležni še laježa, ki vse skupaj samo še nadgradi. Klasika!!!

Realnost se kaj kmalu vrne in pogled na album je jasen, ponovno poslušanje pa obvezno (definitivno si zavrtite večkrat posamezno skladbo Mala Mujer). Hasta La Muerte je album, ki ponovno definira HC iz 90-ih in je konkurenca večjim HC-skupinam, ki so praktično bili odgovorni za sam začetek omenjene zvrsti.

twitter facebook