recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

23. 8. 2013  No Limits - Hardcore  (samozaložba, 2013)
Album Hardcore je ena sama ''veselica'' dobrih, hitrih in pa jeznih skladb, katere ne bodo kaj hitro padle v pozabo.

Ni ga človeka, ki bi lahko zanikal dejstvo, da v naši mali (''zahojeni'') državi obstajajo skupine, ki bi podzemno sceno dvigovale oz. ki bi lahko trdil, da Slovenija nima dobrih in konkretnih skupin. Če pa že se najde posameznik, ki to reče, pa – po domače povedano – nima pojma, saj smo (vsaj letos) res priča dobrim izdajam dobrih skupin.

In sedaj vprašanje - kdo ne pozna No Limits?

Malokdo lahko reče „Ne!“ (tisti, ki lahko, pa so stari 14 oz. 15 let ali pa živijo v jami pri Kranjski gori.)

No Limits domači publiki ni treba kaj posebej predstavljati (no, razen zgoraj navedenim nadobudnežem), ker so ena izmed prvih in redkih slovenskih skupin, ki preigravajo možato obliko HC-glasbe. Dobrih deset let nazaj so nam ponudili studijski prvenec www.borba.non-stop, ki je pokazal, kaj pomeni imeti HC-skupino na domačih tleh in se ne bodo pustili ponižati prav nobeni sili (pa naj si bo to višja ali pa kar koli drugega).

Deset let je dolga doba, in priznam, da sem v tem času že kar malce pozabil na No Limits in njihovo strast do dobre stare HC-glasbe.

In po dolgi čakalni dobi pa pride kot strela iz jasnega album, imenovan zgolj Hardcore in takoj se spomnim, kaj vse se je dogajalo na predhodniku. Če vzamemo album Hardcore povsem okvirno oz. če se ne osredotočamo na vsako skladbo posebej, lahko v celoti prejmemo tisto, kar sploh od No Limits pričakujemo - strastno igranje HC-ja z raznoraznimi vnosi ostalih žanrov (močan pridih metala – npr. še se čuti vedno čuti Sepultura). Instrumentalno pač je album Hardcore nadaljevanje, dopolnitev predhodnega albuma – ampak v dobrem pomenu besede.

Kar naredi pečat pri No Limits, pa je definitivno vokal pevca Encota. Njegova raznolikost med možatimi kriki, ''death metalskimi growli'' stare šole ter rap vložki, kot ste jih recimo mnogi slišali pri Rage Against The Machine. In to je njegov čar – kombinirati vse in podati to na album. Resnično kakovostno.

Dobro pa kombinirajo tudi besedila, ki se mešajo nekje med slovenskim in angleškim jezikom. Res je, da večina skupin poje/piše v angleškem jeziku, kar jim dajem tudi prav, ker je le svetovni jezik in ga večina tudi razume, a hkrati pa pri slovenskih skupinah pogrešam domača besedila, kar recimo nekateri od nas radi slišimo (za urednika Ivana tega ne morem trditi).

Dobro ujemanje v besedilih lahko opazimo pri skladbi Ne Morem, in sicer:

''Ne Morem, tolerirat krivico, bežat pred resnico,

ne morem si zatiskati oči, kakor da nič ni.

Ne smemo, ne smemo popustiti,

se moramo boriti, ne smemo glavo skloniti, se usodi prepustiti, …''

Po drugi strani pa imamo angleške dele skladb, npr. Hardcore, kjer pa boste prejeli prihajajočo himno za slovenska tla, in sicer:

''We wanted that sound, some say it's shit, some say it's great, this is a mess, we're about to create …''

Pri obeh skladbah lahko vidimo, da besedila obravnavajo enake teme kot predhodnik in prav te so recimo postale že redkost pri t. i. HC-skupinah.

Poleg vseh novih skladb pa nam No Limits ponudijo še bonus skladbo, in sicer priredbo brazilskih norcev Ratos De Porao, skladbo Quando Ci Vuole, Ci Vuole. Kaj sploh pri tem lahko komentiram? Super izbor za super zaključek. Bravo!

Album Hardcore je ena sama ''veselica'' dobrih, hitrih in pa jeznih skladb, katere ne bodo padle kaj hitro v pozabo.

twitter facebook