recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

12. 4. 2013  Intronaut - Habitual Levitations  (Century Media, 2013)
Na splošno so Intronaut ubrali bolj komercialno pot, a še vedno se skupina izkaže s smislom za eksperimentiranje.

Kalifornijski kvartet Intronaut je opozoril nase prvič z drugim albumom Prehistoricisms, s katerim je skupina pokazala unikaten način kombinacije raznih žanrov, predvsem pa sta izstopala sludge in post-metal na precej napreden način, kar se tiče samih ritmov in strukturiranja. Album Valley of the Smoke je dobil nekako še večji odziv, kljub temu da je skupina le nadaljevala z godbo prejšnjega izdelka.

Po treh letih so se Intronaut vrnili z novim izdelkom Habitual Levitations, ki pa je le drugačen od predhodnika, a nekako še vedno opraviči ime skupine. Intronaut so ostali zvesti svojemu stilu, vendar so tokrat ubrali bolj nežnejši pristop. Še vedno so prisotni težki sludge metalski prijemi, ki pa niso tako pogosti kot poprej.

Bistven šok za spremljevalca skupine je uporaba le čistih vokalov, za katere skrbita kitarista David Timnick in Sacha Dunabla, kar se vidi tudi v pomanjkanju agresivnosti. Intronaut so namreč začeli poudarjati zasanjane kitare v stilu post-rocka. To bi znalo mogoče razveseliti širšo množico, vendar se Intronaut še vedno poslužujejo neke kompleksnosti. Pri skladbah Killing Birds With Stones, Milk Leg in Eventual so namreč prisotni dokaj repetitivni kitarski vzorci, ki bi lahko zveneli monoton kot marsikateri post-rock bend, a Intronaut se zvlečejo ven z odlično ritem sekcijo. Tu kot prvo izstopa boben Danny Walkerja, ki je sicer znan kot bobnar raznih grind in death metal zasedb, a pri Intronaut Walker pokaže iz kakega testa je narejen. Gre za zelo odprtega bobnarja, ki ni omejen na ene in iste ritme, ki jih je danes moč slišati v metalu na splošno. Po drugi strani je tu še bas kitara, ki odlično zapolnjuje praznine, ki so ustvarjene s premalo dinamičnimi atmosferičnimi kitarami.

Na splošno so Intronaut ubrali bolj komercialno pot, a še vedno se skupina izkaže s smislom za eksperimentiranje. Kar moti, je predvsem to, da so nekatere skladbe nepotrebno razvlečene, kjer ostane na koncu zanimiv le boben. Intronaut so naredili album, ki zna tako razočarati, kot tudi navdušiti. Razočaral bo predvsem tiste, ki so pričakovali bolj udaren album v skladu s prejšnjimi izdajami. Navdušil pa bo tiste, ki se jim dopade bolj »filingaški« pristop v glasbi.

Avtor:
twitter facebook